Ksenija Vesenjak Kutlačić si prizadeva, da bi si nehali zatiskati oči pred krutim življenjem, ki ga živijo živali, strpane v kletke, brez sonca, svobode. Kmetija Koki je varen dom pred zakolom rešenih živali, ki imajo tukaj možnost doživeti življenje.

Ksenija Vesenjak Kutlačić zase pravi, da je bila ena izmed tistih ljudi, ki so po tem, ko so otroštvo preživeli v naravi, odšli v študirati v mesto in in se odtujili od narave, živali in samega sebe. Nikoli ni razmišljala o tem, kako je 'zrezek' živel, preden se je znašel na njenem krožniku. 

»Vedno sem živela v pravljici, da te živali živijo na pašnikih, da živijo lepo, umre pa tako ali tako vsak in tako je od nekdaj,« je povedala. A ta pogled na življenje se ji je sesul, ko so se po rojstvu otrok preselili nazaj na podeželje in želeli živeti bolj samooskrbno. S ciljem, da kupijo kokoške, so obiskali gospoda, ki jih je prodajal za 60 centov.

Takrat je prvič videla, kako izgleda kokoš, ki svoje življenje preživi ujeta v kletko, kako živijo živali, ki smo jih ljudje spremenili v tovarno mleka, mesa in jajc. 

Ugotovila je, da je sama del tega, čeprav se je vedno imela za zelo sočutno, ljubeznivo žensko. »Nikoli se nisem vprašala, da zaradi mene umre milijarde živali. Pa ne samo, da umrejo, ampak živijo v razmerah, ki niso vredne življenja,« je pojasnila. 

To spoznanje je bil uvod, iz katerega se je sčasoma rodila kmetija Koki. Glavna naloga kmetije je širjenje zavesti o pravičnejšem odnosu do živali.

Kot pravi, je najslabše, kar lahko delamo med živalmi in ljudmi, da delamo razlike: »Prašič je samo prašič, pes je pa pes. To ni prav, ker iz nekega univerzalnega koncepta življenja je iskrica ista v vseh.«

»Odnos do živali je odnos do življenja na sploh,« pravi Ksenija, ki si ne prizadeva za promocijo veganstva, vegetarijanstva, ampak za zdrav odnos do življenja na sploh.

Ksenijo smo obiskali na domači kmetiji. Takoj po prihodu na kmetijo, sta nas pozdravila Mika in Miško, krava in ogromen vol. Pujs Kruli se je prišel pocrkljati, pujs Pumba pa je mirno poležaval v svoji hiški. Zanj je bilo še malo prezgodaj.

Na vsakem vogalu, klopci in v samokolnici so se na jutranjem soncu grele mačke, zajec Dimitrij pa je pobegnil k pujsi Stelli. 

Kmetija Koki je urejena tako, da bi bila inspiracija ljudem, da se da živeti drugače. Svet se na kmetiji ne gleda skozi prizmo denarja, ampak je življenje krave dragoceno zato, ker preprosto je življenje.

Za Ksenijo je nekaj najlepšega, ko na kmetijo pridejo otroci: »Skozi otroške oči je vsaka žival lepa. Potem se mi zgubimo v sistemu, izgubimo to sočutje in empatijo.«

Ali ljudje rejne živali sploh dojemamo kot živali? 

»Živali dojemamo kot produkt. Za večino ljudi je kos mesa enako kot tona lesa,« odgovarja Ksenija in nadaljuje: »Ne vidimo jih kot živa bitja in to je tisto najhujše, ker s tem lažemo njim in lažemo sami sebi. To ni iskren odnos.«

»Mi ne vidimo tega, da so prašiči prostodušni, veseli, radoživi, da imajo radi življenje, da ni nobene razlike med prašičem in psom. Mi damo psa na kavč in ga ujčkamo kot svojega otroka, prašiča pa zapremo v betonski prizidek. Ta dvoličnost ljudi je tisto, kar je krivično in to je narobe. In če bi se ta krivica pojavila v odnosu do ljudi, bi bilo isto narobe. To je tisto, kar mene moti. Ta krivičen pristop, ker nočemo pogledati resnici v oči,« pripoveduje ljubiteljica živali. 

Otroci, ki obiščejo kmetijo, so nad živalmi navdušeni, pravi gospodarice kmetije: »Otroci kar rinejo k živalim. To je nekaj najlepšega videti. Otroci so taki čisti, mi smo tisti, ki jih pokvarimo.«

Za nekatere živali se karantena nikoli ne konča

Pravi, da je najhuje, da smo tem živalim vzeli svobodo: »Zdaj smo bili vsi nekaj časa zaprti zaradi korone in naše gibanje je bilo omejeno na stanovanja, hiše in občine. In del tega, kar živali preživljajo vse svoje življenje, smo lahko sami zdaj izkusili. Zdaj si pa predstavljamo, da prašiči, piščanci, kokoši, prepelice, zajci vse svoje življenje preživijo v kletki, kjer se komaj obrnejo, kjer imajo samo hrano, vodo in to je to. Za njih se karantena nikoli ne konča.«

Industrija skrije deset tisoče svinj v neki betonski hanger, kjer jih ne vidimo, kjer živijo na betonu, brez sonca, brez zemlje, brez vsega, za kar je vredno živeti. »To da jih ubijemo, je že odrešitev. Ker tisto življenje ni vredno življenja,« dodaja. 

Dodaja, da če si zatiskamo oči pred razmerami, v katerih trpijo živali, ki jih na koncu mi pojemo, potem lažemo sami sebi: »Še kruta resnica je boljša kot olepšana laž. Treba je pogledati resnici v oči.«

Najmlajša članica družine, hči Aurora, živi življenje, ki so ga včasih otroci na kmetijah, ko prenašali kokoške, preganjali račke. Živali so njene prijateljice, skoraj sorojenci.

Pot do samega sebe je vedno pot ljubezni in sočutja

Ksenija sama nase ne gleda kot na rešiteljico živali, ampak sebe vidi kot nekoga, ki je znova začutil naravo v sebi. »Pri vsem sem jaz najbolj zadovoljna, ker so me živali vrnile k samemu sebi,« pravi in dodaja, da se zelo izogiba temu, da bi govorila, kako naj kdo živi. 

»Si pa želim, da bi ljudje našli pot k samemu sebi. Ta pot sigurno ne vodi preko krvi in preko izkoriščanja živali, ampak je to vedno pot ljubezni in sočutja,« nadaljuje.

Medosebni odnosi med živalmi so čudoviti. Kunec živi skupaj s kokoškami, goskami, one živijo skupaj s pujsami.

Živi življenje, ki ne sledi uveljavljenim standardom družbe 

Tega življenja ni izbrala sama, ampak se ji je preprosto zgodilo. Ljudje ji velikokrat rečejo, da si je s takšnim načinom življenja naložila velik križ.

»Ker je to vseeno nekaj, kar je tako zelo proti splošno sprejetim in uveljavljenim standardom v družbi,« pravi in nadaljuje: »Ampak jaz čutim, da sem bila dolžna to narediti, še vedno sem dolžna ozaveščati. To je tisto, ko rečeš 'zato sem tukaj'.«

»Če se peljem za avtom in skoči dol pujsa, tako kot je Stela skočila iz prikolice, ko so jo peljali na koline, se ne morem obrniti mimo, čeprav bi se rada. Jaz bi se rada obrnila mimo in si rekla 'tega ne vidim, to ni moja naloga'. Ampak potem si rečem 'kdo pa bo, če ne ti?',« je jasna.

Kot pravi, je največja nagrada na koncu zadoščenje, da si nekaj dobrega naredil: »Tudi če drugi tega ne vidijo. Živali vidijo, ti pa tudi veš, da si tako moral narediti.«

»Ne moreš rešiti vseh, lahko pa jih rešiš nekaj in tem spremeniš njihovo življenje za vedno,« pravi Ksenija.

Potrebovala nekaj časa, da se je znebila sramu

Na začetku svoje poti, je Ksenija potrebovala nekaj časa, da se je znebila tega, da jo je bilo sram.

Kot pravi, živimo v družbi, ki kravo vrednoti na 1200 evrov in gleda na vse skozi prizmo denarja: »In biti človek, ki v kravi ne vidi denarja, ampak živo bitje, ki želi živeti, imeti partnerja, kot živo bitje, ki je enakovredno vsem ostalim, je vseeno nek pogled, ki ni družbeno sprejet in potem se ljudem zdiš neumen

Ksenija poudarja, da je mogla najprej pri sebi razčistiti in sprejeti, da je to pogled, ki ga vidi: »Hvala bogu je zdaj že veliko ljudi, ki to prepoznavajo, nisi več tako osamljen

Dodaja, da je v zelo dobrih odnosih s sosednjimi kmeti, ki ji pripeljejo seno, včasih tudi kaj popravijo: »Kmete imam zelo rada, ker oni še imajo ta pristen stik z živalmi in vedo, koliko truda je potrebnega za neko žival.«

Ne glede na to, da se s kmeti razlikuje v končnem mišljenju, vseeno čutijo neko povezanost: »Vsak more dopustiti drugemu svoje mnenje, to je zelo pomembno.«

Na kmetiji ne morejo sprejeti več nobene živali, ker bi bilo to na škodo narave, prostoživečih živali. Ko bosta krava in vol umrla, takrat lahko prideta novi dve kravi.

Sočutje je vrednota, ki je v naši družbi potisnjena v ozadje

Ksenija pripoveduje zgodbo iz ene izmed mariborskih gimnazij, kjer je opravila predavanje: »Po koncu predavanja je prišla dijakinja k meni in je rekla 'Jaz sem tako vesela, da ste to zgodbo predstavili na naši šoli. Predvsem zato, ker sem se do zdaj počutila tako drugačna, da se samo meni živali smilijo. Zdaj pa vidim, da nisem edina'.« 

»Marsikdo zatre v sebi to sočutje, češ ne moreš biti tak, živali mi jemo. In potem je tistega, ki je sočuten, nekak sram tega.« Dodaja, da sočutje ni nekaj, česar bi se morali sramovati, ampak je pravzaprav vrednota, ki pa v naši družbi žal ni sprejeta kot taka. 

Velika družina različnih živali živi skupaj na kmetiji. Krava, vol, kokoši, zajci, koze, muce, prepelice, pujsi … Tudi vietnamski, ki so se jih ljudje naveličali, oziroma jih ne morejo več imeti v bloku.

Življenje brez zatiskanja oči pred resnico je težje, a je vredno 

Je njeno življenje težje od 'povprečnega' življenja, ki ne razmišlja o trpljenju živali? »Obstaja ena lepa misel, da ko enkrat človek spozna resnico, je sicer breme resnice težje, vendar ne bi niti trenutka več zamenjal z življenjem v laži,« odgovarja. 

Takšna pot je po njenih besedah težja, a je vredna: »Ko se človek enkrat sooči z resnico in izbere pot, kjer ga zanima le resnica brez nekega celofana, je to težja pot v svetu, a vendar je vredna. Ker živeti v pravljicah, v nekih iluzijah je brezveze. Treba je doživeti življenje.«

Dodaja, da to, kar je opažala pri živalih, zdaj z leti opaža tudi pri ljudeh. »Tudi ljudje se zapremo v neke svoje svetove, ne vidimo, ne slišimo, tuja nesreča nas ne zanima.« Pravi, da smo ljudje pozabili, da je vse na svetu povezano: »Ne moreš nekomu drugemu storiti nekaj slabega, ne da bi se tebi vrnilo. Ta krogotok obstaja, tudi če si mi zatiskamo oči in ga nočemo videti. Vse se vrača.«

Ksenija dodaja, da bi to pot svetovala vsakemu, četudi je zahtevnejša, ker je odgovornejša.

Živali na kmetiji Koki so neke vrste ambasadorji, da pokažejo ljudem, da se da živeti drugače. Obiskovalci kmetije so presenečeni, ko prvič vidijo prašiča, ki je travo.

Hišni ljubljenčki počlovečeni, rejne živali popredmetene

Naša sogovornica pravi, da nad prihodnostjo ni optimistična.

Najbolj jo bode v oči izrazito polariziranje: »Na eni strani imamo milijarde živali, ki imajo na ušesih številke, živijo brez zemlje, sonca, svobode, svetlobe, parjenja, mladičev. Na drugi strani imamo živali, ki smo jih skoraj počlovečili, zaprli v stanovanja, sterilizirali, kastrirali, čipirali in so kot naši otroci.« 

»Nobeno od teh stanj ni naravno,« je jasna Ksenija, ki dodaja, da ji ni všeč ne odnos do hišnih ljubljenčkov, ki so počlovečeni in ne odnos so živali, ki so čisto popredmetene.«

Medosebni odnosi med živalmi so čudoviti. Kunec živi skupaj s kokoškami, goskami, one živijo skupaj s pujsami.

»Ne moreš drugemu vzeti svobode, ne da bi sam živel v ječi«

Ksenija meni, da slabše, kot je zdaj, skoraj ne more biti, kar se kaže tudi v odnosih med ljudmi: »Ljudje se zatekajo k odnosom z živalmi, tam iščejo bližino, ker je med ljudmi več ni. Kolikokrat slišimo, da je pes bolj pošten od človeka ali pa bolj zvest. Kar je danes res, ne bi pa smelo biti tako.«

Prepričana je, da tudi ljudje živimo v neke vrste ječi brez rešetk in da ko bomo ljudje zadovoljni s svojimo življenji, ko ne bomo ujeti, potem bomo tudi drugim dali svobodo.

»Ne moreš drugemu vzeti svobode, ne da bi sam živel v ječi,« je zaključila. 

Projekt Odkrito na spletu sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.

S spleta

Komentarji (9)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
tuncika

Ljubiteljica živali, ki daje rešenim živalim varen dom: Inspiracija ljudem, da se da živeti drugače !
Hvalevredno dejanje in hvala bogu, da obstajajo taki ljudje. Ampak ne imejte nas za norca, ljudi ki ne razumejo živali je za vzorec (2-3%). In vi spoštovani "pisuni" zganjate gonjo proti človeštvu, ki da nima rada živali. Spoštovani "pisuni" ali sploh razumete človeka in njegovo logiko. Človek in žival sta naravna bivajoča objekta in prav nobeden ne izkorišča drug drugega po naravni poti. Po poti "kolesarjev, KUL-a in oprane ideologije veganov pa je možno vse.

Neman psa (nepreverjen)

Nejsan obsedeni z zivalmi, tudi z lidmi nej…. samo tij clovek mores biti tezki bolnik. 🤮🤮🤮

In reply to by tuncika

tuncika

Neman psa : Imamo pri kuči živali že desetletja, pa neje nihče z nikom obsedeni. Ti, ki pa deliš diagnoze vsepoprejk, pa si zagotovo KUL-ovec, stanujoč blizu Ormoža. Namoči si ga malo v mrzlo vodo, kjer boš v odsevu videl svojo pamet. Uživaj...................

Neman psa (nepreverjen)

Ja, prav san meo…. ti si totalno betezen 🤮🤮🤮

In reply to by tuncika

Pujsek (nepreverjen)

Bedak

In reply to by Neman psa (nepreverjen)

realnoo (nepreverjen)

GE TA ZENSKA DELA OZ. S CIM SI SLUZI KRUH, DA PREZIVI!???

Neman psa (nepreverjen)

Zivaliljubstvo je gnesden reden biznis. Glavno ka se razglasis za zivaloljubca pa takoj zacnejo pritekati finance… to ka pa drzis zivali v ujetnistvi pa pri celi zadevi sploj nema veze.

In reply to by realnoo (nepreverjen)

Turnerrr (nepreverjen)

Bravo, kar tako naprej ❤️😊

gostja 426 (nepreverjen)

Poznan tou osebo. Ja, po eni strani vsaka čast, ka naredi za živali. Glede njenoga značaja in odnosa do lidi pa samo tou - "što je ne zná, jo drago gor plača", takak pravi stari rek.

Starejše novice