Siddharta v Ljutomeru

Svoj pohod so Siddharta začeli pred dvema tednoma v Jesenicah, končali pa ga bodo nekje ob koncu leta. Vmes se bodo ustavili tudi v Prekmurju; v telovadnico tretje osnovne šole v Murski Soboti prihajajo 2. decembra.

Siddharta obstaja dobrih deset let. Od takrat, ko so se udomačili v medijih vseh vrst, mešajo štrene glasbenim kritikom in navdušencem. Postali so neka točka stalnica, pri kateri se izraža, kakšno stališče ima nekdo do slovenskih zvezdnikov, rockovskega manistreama, odnosa med alternativno in komercialno produkcijo in podobno. že od izdaje njihovega prvega izdelka se je pri teh vprašanjih javnost ostro polarizirala: tisti, ki Siddharte niso nikoli marali, je tudi zdaj ne bodo vzljubili. Ostali, ki so ji brezpogojno stali ob strani in se navduševali nad vsakim njenim korakom, bi to naredili tudi zdaj, ne glede na to, kakšni so nov album in koncerti v živo. Za silo je oba pola združil mogočen koncert na bežigrajskem stadionu, ki je privabil 30.000 obiskovalcev in pomenil začetek promocije prav tako mogočnega albuma Rh-. Tisti, ki jih niso marali, so se izgovarjali, da jih zanima izključno spektakel, ne glede, kdo igra, ostali so bili tam prav zaradi zasedbe, ki igra. Najbolj svež izdelek Petrolea je zastavljen nekoliko drugače. Produkcijsko je zasnovan tako, da ga je v živo možno v celoti preigrati v katerem koli klubu v Sloveniji. Zvočno je precej surov, brez nepotrebnih godal in čudnih efektov, za katere človek včasih sploh ni vedel, od kod prihajajo. Po desetih letih Siddharta zveni tako sveže, kot bi se veselili svojega prvega nastopa nasploh. Za razliko od večine slovenskih skupin, ki po desetih letih že posnemajo svoj dokumentarec, naredijo film in pišejo avtobiografije ter se dokončno odstranijo z glasbene scene. In odprejo svojo oglaševalsko agencijo.

Koncert v Ljutomeru se je začel ob osmih. Tudi zato, ker je ciljna publika Siddharte presenetljivo mlada. Starostno povprečje so dvigovali predvsem starši, ki so pazili na svoje otroke, in novinarji ter tu pa tam kakšen starejši občan, ki je skorajda zašel tja, 'ker se nekaj dogaja'. Eno uro so igrali Tide, ena treh predskupin, ki Siddharto spremljajo na turneji. Maloštevilna publika se ni preveč menila za njihove komade. Prepoznali so le zadnjega, za katerega se je še pred kratkim vrtel videospot na MTV-ju. Glede na obseg opreme, ki je čakala na odru za glavne zvezdnike, je bila zamenjava med skupinama opravljena neverjetno hitro in gladko. Po desetih minutah, okrog devetih, so se že zaslišali takti semplerja, ki je uvajal v koncert glavnih akterjev.

Začeli so z Mr. Q-jem, s komadom, za katerega bo v kratkem predstavljen nov videospot. že po prvih izgovorjenih besedah se je slišalo, da je dvorana preveč prazna za tako buren nastop. Kdor ne pozna vseh besedil na pamet, je le s težavo razumel, o čem pesem govori. škoda, Siddhartina so ena redkih besedil, ki bi se jih splačalo brati tudi v bolj komorni knjižni izdaji, brez glasbene podlage. Za to nerazumljivost niso krivi tonski tehniki, ampak dejstvo, da je bilo razmeroma malo prodanih kart. Tik ob odru so se mečkali najstniki, v sredini (kjer je mimogrede bil zvok najboljši) je samevala mešalna miza, na koncu telovadnice pa starejši, ki se jim je bližje zdelo preglasno. če bi bila dvorana nabito polna, bi bilo tudi razumljivost večja. Sledil je udarni sklop bolj ali manj znanih stvari: Plastika, Napoj in Klinik. Izpostaviti je treba Neznano, ki je že s skoraj gospelskimi klaviaturami, natančnim vokalom in izjemno usklajenimi zvočnimi učinki meni osebno ena najboljših živih izvedb tega večera. Z novega albuma so odigrali ves material (kako tudi nebi, album je dolg nekaj več kot tričetrt ure), vključno s komadom Gnan, v katerem se skriva dvajset sekund sambe, zelo netipičnega ritma za tako temačno skupino. Prav zanimivo je bilo pričakovati, kaj bodo delali v črno oblečeni fantje v tem delu. Ampak nič nerodnega se ni zgodilo: saksofon je podvajal pihalne fraze, Tomi se je delal norca iz saksofonista, basist Hace pa je tako ali tako neprestano plesal. Skratka, bolj sproščeno so izgledali kot kakšna izvirna kubanska zasedba. Da bi napolnili slabi dve uri repertoarja, so odigrali tudi vse največje uspešnice s preteklih treh albumov. Tik pred enajsto so odpeli zadnje tone, zaželeli lahko noč in odšli v zaodrje. Siddharta je ena redkih slovenskih skupin, ki lahko v zaodrju ostanejo tudi po pet minut in v miru spijejo pivo, preden se vrnejo na dodatek. V tistih petih minutah ni nihče zapustil dvorane kljub neznosni zadušenosti, vreščanje in klicanje pa se je samo stopnjevalo. Zaigrali so še razširjeno verzijo Od višine se zvrti in končali s prvo znano zadevo v njihovi glasbeni karieri Pot v x, za katero se je izkazalo, da je še vedno del spomina. Prve vrste so znale vsako besedo na pamet.

čeprav je produkcija novega albuma skromnejša, to ne pomeni umirjenosti v aranžmajih. Skupino sestavlja šest članov. Ti lahko ustvarijo tako bogato zvočno vzdušje, kot če bi jih bilo na odru deset. Kot sedmi član se zagotovo lahko podpiše tisti človek, ki je skrbel za svetlobne učinke. človek je živo bitje, za katerega je vid prevladujoči čut. Poleg tega, da se koncert v prvi vrsti posluša, je nemogoče mimo tega, kako svetloba vpliva na osebno dojemanje glasbe. Ta usklajenost med slišanim in videnim je bila popolna in tukaj leži tudi vzrok, zakaj določeni komadi zaživijo v popolnoma drugi luči, kar je nemogoče doživeti doma pri predvajalniku. Kar se tiče organizacije, je bilo jasno že na prvi pogled, da gre za slovenske rock zvezdnike. Pri pijači je bil takoj odvzet pokrov, da ne bi prišlo do neprimernega metanja na oder. Kajenje v dvorani je bilo (na srečo) strogo prepovedano. že zdaj je bilo dihanje v telovadnici komaj znosno (celo če si tam ostal tri ure). Kakšna prezračevalna naprava  ne bi škodila, ne publiki, ne izvajalcem. Fotografiranje odrskega dogajanja je bilo dovoljeno le prvih petnajst minut nastopa. Najverjetneje tudi zato, da ne bi v javnost prišla kakšna neprimerna fotografija iz zadnjega dela koncerta, ko so fantje že popolnoma izčrpani.

Seveda se je mogoče osredotočiti tudi na zdrse v njihovem razmišljanju. Siddharta si je tako želela tujine, da je Slovenijo odpisala kot kmečko državico, ki ne razume njihove glasbe, zdaj se pa vrača na kraj zločina in zahteva od te iste množice nakup karte za njihov koncert v vrednosti 4000 SIT. Ali recimo, da je Tomi večkrat pozival najstnice v zaodrje na izrecni seks z njim. Tega mu ne bi bilo treba. Vseeno vse to skupaj še ne omaja dejstva, da Siddharta predstavlja svoj nov album Petrolea, na katerem se nahajajo zanimivi  komadi, ki jih bo mogoče slišati čez mesec dni v Murski Soboti. Vsi, ki se jim zdi 4000 SIT za rock koncert skupine - ki se trudi »samo zaradi svojih fenov in nikoli zaradi vseh drugih pizdarij« ter odigra popolnoma profesionalno vse, kar zna, poleg tega pa ne zapade v nek svoj zaprt naduti svet - preveč, se tisti večer naj odpravijo v kak prekmurski lokal in častijo rundo viskija za svoje prijatelje. Na koncu bo v denarnici enako manj denarja, kot če bi šli na ta koncert. Izbira o tem, kaj se bolj splača, pa je seveda domena vsakega posameznika.  

FOTOGRAFIJE: Tanja Zrinski