Trebuhocentričnost
»Pokaži, kakšen trebuh imaš, pa ti povem, kakšen človek si.« Trebuh pokaže več, kot si včasih želimo pokazati. Iznašli smo nekaj imenitnih prijemov, kako pripraviti svoj trebuh, da bo kazal tisto, kar želimo kazati (ali skril tisto, kar nočemo pokazati). Ta del telesa je postal glavna skrb za javno samopromocijo. Povzroča nam nemalo težav in skrbi. Postal je projekt, ki se nikoli ne zaključi. Je zmeraj v procesu sprememb, zato terja obilo pozornosti in samonadzora. So ljudje, ki jim s trebuhom uspeva in so ljudje, ki jim ne. Pa ne gre za uspeh ali neuspeh, ker je to nesmisel. Pravzaprav to ni tema o pluralnih oblikah telesnih konstitucij človeka in družbeno idealizirani podobi človeka. To je tema o trebuhocentričnosti človekove miselnosti in njegovega čustvovanja. Ker vse gre skozi želodec. Mnogo ljudi gleda na svet skozi perspektivo svojega trebuha. Svet se zdi lepši, če smo gospodarji svojih trebuhov. Kadar pa moč upravljanja z njegovo obliko usahne, se počutimo poraženi - kot ujetniki v zaporu lastnega telesa.
Ko trebuh postane problem
Trebuh je balon za nepredelane čustvene strupe: je odlagališče čustvenih smeti, ki jih ne recikliramo – ne znamo reciklirati. Odlaganje se kaže tako, da ga dodatno (ko to ni fizično potrebno) obremenjujemo s fizičnimi nadomestki (hrano in pijačo), da bi zapolnili notranjo praznino. Ta občutek čustvene prikrajšanosti ali ranjenosti je namreč tako močan, da se manifestira skozi videz človekovega telesa. Surovine, ki jih vnašamo v telo, postanejo sredstvo zlorabe in izživljanja nad lastnim telesom (to je ena od oblik samokaznovanja). Podobno vlogo, kot jo igra metadon pri zmanjševanju škode zaradi zlorabe opijatov, odigrata telesna vadba in dieta, s ciljem upravljati z obliko in videzom človekovega telesa – še posebej trebuha. Tudi metadon, telesna vadba in dieta se hitro sprevržejo v predmet (in del) zasvojenosti in omam. Tako navidezna rešitev – vadba in dieta – postane problem. S tem se svet zavrti okoli trebuha. Trebuh je središče človekovega vesolja. Drug drugega srečujemo s trebuhi in temu se ne moremo izogniti. Ta odigra pomembno vlogo pri ustvarjanju prvega vtisa o človeku, ki je pred nami. Še zlasti v poletnih mesecih, ko je razkritega več, kot bi si včasih želeli, da bi bilo razkritega.
S kamuflažo nad čustveno invalidnost
Niso samo oči vrata za vpogled v človekovo duševnost; trebuh opazovanega omogoča enako dostopnost v svet njegovega čustvovanja. Vsi smo zaznamovani s svojimi trebuhi. Ne moremo se ločiti od nečesa tako osrednjega, kot je ta del naših teles. Trebuh nosimo, pa če to želimo ali ne. Vse življenje se zato učimo, kako živeti s svojim trebuhom. Zaradi njegove oblike nas ocenjujejo in nam vračajo opazke, ki so ne nujno verbalne. Vse, kar moramo prebaviti (tudi opazke), se zrcali na obliki trebuha. Čustvene invalidnosti se ne da skriti, ker trebuh pove tudi tisto, kar nočemo povedati. S tega stališča imamo čustvene invalide dveh vrst: eni se prepustijo nenadzorovani rasti (širjenju) svojih trebuhov, drugi pa se na različne načine trudijo nadzorovati njegovo obliko (telesna vadba, dieta). Gre za iste tipe ljudi, razlika med njimi je samo v tem, da eni pač kamuflirajo svojo čustveno invalidnost in upajo, da je ne razkrijejo. Kljub na pogled dobri kamuflaži (izklesano, mišičasto telo) pa je to slab poskus, kako skriti svoj notranji problem. Fasado se prepleska, ampak barva je pač samo barva. Rumena, rdeča, modra… čisto vseeno – zid za fasado je še vedno isti.
Trebuh – hit poletja
Poletje je tisto obdobje, ko so naši trebuhi na razstavi in verjetno še najbolj izpostavljeni. To je tisti čas, ko smo trebušno gledano najmanj sproščeni. Ljudje so nesramni, zrejo in primerjajo svojega (trebuha) z vašimi. Otroci v puberteti to še na najbolj kruti način občutijo. Ampak oni so le odslikava družbenih mehanizmov, ki vladajo v svetu odraslih. Tisto, kar se odrasli igramo na prikriti način, otroci ne znajo igrajo potihoma. V tej igri smo vsi - ne moremo, da ne bi bili opazovani: na ulicah, terasah, sprehajališčih, plažah, v nakupovalnih središčih ipd. zdaj nikogar ne zanima, kakšna osebnost ste. Zanimajo jih le vaši trebuhi. Kot da bi vsi iskali podobo vizualno slabšega trebuha. Morate se strinjati, da smo kot ljudje čisto zblazneli. Ne pozabite na osrednjo misel tega sestavka – za svojim trebuhom se ne morete skriti. Če želite postati gospodar svojega trebuha (in ne suženj trebuhu), morate kot oseba notranje rasti. Delo na sebi pa je proces, ki se nikoli ne zaključi – tako kot oblika vašega trebuha ne. Pravo mojstrstvo je potrebno, da se naučimo uživati v svojem telesu in se osvoboditi od centriranosti na vizualno obliko trebuha, ker telo ni sredstvo za uporabo. Telo je samo medij za učlovečenje čudovite energije, kar ste!
