Telesni videz je sredstvo za manipuliranje z ženskami
Da so tudi moški začeli nastopati v vlogah, ki so bile nekoč rezervirane samo za ženske, še ne pomeni, da s tem postajamo družba enakopravnosti spolov. Ženske so začele ocenjevati tudi moško zunanjost in so se povsem zadovoljile s prepričanjem, da imajo zdaj enako družbeno moč kot moški, ki so si že zdavnaj dovolili tiranije nad žensko zunanjostjo. Ta novi moški, ki je nastal, da bi navidezno zmanjšal razlike v družbenem vplivu obeh spolov, je le medijski konstrukt in manipulativno sredstvo moškega sveta pri nadaljevanju podrejanja žensk. Moški se nastavlja, ker ima možnost izbire, ženska pa je nastavljena na ogled brez lastne svobodne izbire. V tem je razlika. Ko se moški nastavi ženski na ogled, to naredi z namenom manipulacije, da jo zapelje in se poigra z njenimi fantazijami. Ženska, čeprav izbira in ocenjuje, pa še vedno ostaja cilj, objekt, sredstvo za zadovoljevanje moških potreb. Moški se nastavi, ker ve, da bo ženska tako hitreje prijela. Zavedena je z občutkom, da ima moč vplivanja, ampak tisto, kar bo izbrala, ji je bilo vsiljeno od zunaj, od moškega, ki jo želi uloviti tako, da se ji pusti ujeti.
Pri izboru za naj tipa je njegova lepota in simpatičnost drugotnega pomena
Kadar je ženska objekt opazovanja, se publika osredotoča na poteze, ki so v družbi opredeljene za prvenstveno ženske. Že vnaprej se predpostavlja, kaj je tisto, kar je lepo žensko in pri tem ni odstopanja. Moški, ki se postavi na ogled, pa ima več gibljivega manevra. Tudi zanj veljajo predpostavke o tem, kaj je družbeno moško v pravem pomenu besede ampak zanj noben položaj ni takšen, v katerem bi bil videti usodno neprivlačen. Medtem ko je izpostavljanje vsakokratni komisiji ocenjevanja zunanjega izgleda za žensko realnost, je to za moškega igra. Moški je lahko privlačen, četudi je povsem zanemarjen. Do tega prihaja, ker se še vedno držimo stroge namišljene tradicionalne ideologije o tem, kaj je pravo žensko in kaj pravo moško. Ženska družbena vloga je rigidna, moška pa odprta in bolj sproščena. Vse to se je lepo kazalo na izborih za »naj bejbo« in »naj tipa« Soboških dnevov. Razlike so očitne. Pri moških je vloga lepote in simpatičnosti šele sekundarnega pomena. Ker se preko medijskega sveta konstruira naša vsakdanja resničnost, sem nasprotnik takšnih izborov. Ti izbori so v službi potrjevanja družbenega izključevanja in manipuliranja z družbenimi vlogami, ki jih pripisujemo posebej ženski in posebej moškemu. Zato se nisem strinjal s politiko sporne objave na Sobotainfu.
Moški so čustveni invalidi
Tudi moški potrebujejo pozornost in vedenje, da so potencialno primerni za partnerstvo v ljubezenskem odnosu. Tu ni razlike med spoloma, ne glede na to, kako si interpretiramo družbeno vlogo moškega. Moški je enako kot ženska čustveno bitje, vprašanje je le, kako to svojo čustvenost kaže navzven. Najpogosteje se čustvena invalidnost moških, ker v svojem razvoju niso pridobili ustreznih veščin za ravnanje s svojimi čustvi, kaže v alkoholiziranosti in nasilništvu. To je družbeno pravo moško vedenje, medtem ko se manekenstvo na isto struno kot jo igrajo ženske, označi za gejevsko. Geje se napačno interpretira kot nekaj med moškim in žensko. Kot prvič, geji niso vrsta med moškimi in ženskami, in kot drugič, biti gej ne pomeni, da nisi »pravi dedc«. Družbena logika je seveda skregana multikratno. Moč, ki jo ima beseda javnega medija, pa je tolikšna, da z lahkoto potolče eno skupino ljudi in podeli moč in veljavnost drugi. Potem imamo tudi moške, ki so se ujeli v narcisoidno igro nerazrešenega prvinskega odnosa s pomembno osebo ženskega spola iz svojega (zgodnjega) otroštva. Taki moški potrebujejo ogledalo na obrazih mladenk vseh starosti, na katerih iščejo naklonjenost prvinske osebe ženskega spola iz njihovega otroštva. Ti tipi iščejo mamin izraz navdušenja nad lepoto in čarobnostjo svojih velikih fantkov in nenehna sporočila, da so vredni materinske ljubezni. Izbori za naj tipe služijo tudi za nadaljevanje teh psiholoških igric na področju čustvenega primanjkljaja in nerazrešenega psihoseksualnega razvoja moškega. Zanimivo je, da mnogo žensk, zlasti tistih, ki so tudi same obstale na isti stopnji psihoseksualnega razvoja, privlači ravno takšna sorta moških. Identiteta teh žensk sestoji iz možnosti, da moškega odrešijo s svojo ideološko materinsko ljubeznijo. Zato glasovanje za »naj tipa« ni tako nedolžno, ker ne gre samo za glas. Gre za igro nezavedne privlačnosti, ki v realnem svetu kroji procese zaljubljanja med čustveno nezrelimi ljudmi.
Družba ženske posili
Ženska je družbeno posiljeno bitje. Prisiljena je v ukvarjanje s svojim telesnim videzom in postavljanjem svojega telesa v polje javnega. Svojega položaja se še kako dobro zaveda, zato se je v akciji emancipacije družbenega spola pojavila tendenca, da se pod istimi pritiski znajde tudi moški, z namenom, da na lastni koži okusi sadističnost svojega družbenega dejanja. A zapletlo se je, ker moškim tudi ta položaj hinavsko ustreza in jih ne meče iz položaja dominantne človeške vrste. Zdaj smo ujeti vsi, le da zmaga vedno moški (tisti, ki pooseblja družbeno »pravo moškost«). Moški dobi, kar si želi, ženska pa mu to uslugo izpolni. Če je prej fantazije moškega zapolnjevala s svojim razkazovanjem na javnih prostorih, jih zdaj dodatno polni še z zagretostjo nad moškimi, ki se ji vizualno nastavljajo, ker potrebujejo njeno odobravanje (glasovanje in komentiranje). Sprememba je le ta, da ni dovolj, da je ženska na razpolago za stresanje seksualne navlake v koš svojega telesa. Ženska mora nastopiti tudi v vlogi avtomata za vračanje naklonjenosti. Ker gre za igro istega namena, nasprotujem izborom glede na lastnosti telesnega videza, pa naj izbiramo naj žensko ali naj moškega. Želel sem sporočiti, da v vsakem primeru krajšo potegne ženska. Le kdo pa mislim, da sem, da bi si upal glasovati o lepoti moškega ali ženske. Lepi ste, če pa tega ne slišite dovolj pogosto, mi je zelo žal, ker živite med ljudmi, ki ne prepoznajo vaše enkratnosti. Lepota ni nekaj univerzalnega, je individualna in splošna. Za doživljanje občutka lepote nam ni treba manipulirati z javnostjo ali izsiljevati odgovorov. Žal mi je, da nas mediji avtomatsko postavijo in izkoristijo za predmete, za katere se lahko glasuje glede na ideologijo družbenega sistema. Ne glede na to, ali pristanem ali ne, da nekdo tretji ocenjuje mojo integriteto, je medijski prostor tisti, ki spodbuja družbeno posiljevanje, kot smo nakazali, predvsem ženskega spola.
Leon Zelko (Morfejork), univ. dipl. soc. del.
Tropovci, 9. 7. 2010
