Koncert so otvorili francoski Cheveau, trio kitarista, pevca z ritem mašino in efekti, ter tipa na pritiskači. Cheveau so elektronski punk noise bend z občasnimi bizarnimi blues ekskurzi in bolj ali manj klasičnim rokovskim kitaristom. Za dinamiko njihove glasbe so zaslužna elektronska zvočila vseh sort, ki poleg basa, ritma in pač tega, čemur so klaviature v osnovi namenjene, še izdatno predelujejo s tremi mikrofoni iz etra pobrani vokal. Soliden, dokaj kompakten bend za plesne štance nekontroliranega porekla.
Cheveau sta nasledila sonarodnjaka Vialka, duo bobnarke-vokalistke in kitarista. Razgledanost in prevetrenost z godbami sveta (npr. kitaristovi melodični namigi na Zimbabve brez kolere, milijonske inflacije in lakote, na zgoščeno hitrost ritmov romskih muzik, ki se malo kasneje brez nasilja ali banalnosti prelije v eno tako podalpsko-nemško zvenečo bas linijo), njihovo nevsiljivo vpletanje v zares samolasten glasbeni izraz, ki s trezno norostjo in tehnično dovršenostjo, s hkratnostjo potopljenosti v lastno početje in stanjem nad njim pri obeh protagonistih meji na virtuoznost, dodobra upravičeni in krasno ornamentirani preskoki ritma navidez krhke, a vražje in čvrste bobnarke, ter obča svežina in nevsakdanjost Vialkine muzike so ponudili več kot zadosti razlogov za intelektualno-čustveno zadoščenje in entuziastično spravo med duhom in telesom navzočih. Vialka, enako daleč od tehničnega ali intelektualnega artizma na eni in poceni cirkusantstva na drugi strani, Vialka, divji mir sobivanja različnosti iz šestih smeri prostora in kdovekolikih časa, Vialka, ki se jo stežka prehvali, še težje s čemerkoli primerja, Vialka, ki s kontinentalnimi preskoki spomni na izjavo romske deklice, po koncu vojne na Kosovem izgnane iz Nemčije, ki v žilnikovem dokumentarcu Kenedi se vrača ob prihodu v Srbijo mami dahne »Mama, pa to je Afrika«, Vialka, v kategoriji Razno nekaj najbolj glasbeno svežega in presenetljivega, do podrobnosti uigranega ter ugajajočega, kar je doslej v zgoraj podpisana ušesa prišlo iz Francije, Vialka, ki taista ušesa srčno upajo, da se še kdaj srečamo. čudoviti čudaki.
Glede na to, kar je pevec sledečega benda Tyvek pravil o Združenih državah, odkoder prihaja (da imajo vsi njegovi sosedi doma avtomatsko orožje in da se ob rasti brezposelnosti najprej začno pobijati med seboj), mu je verjetno res všeč v Sloveniji in Evropi na splošno, in mu privoščimo, da se dobro počuti tukaj okoli, a kar se tiče glasbe, ki jo Tyvek uganja, pomeni ta eno tako malodane adolescentno vrnitev v profani, z banalnimi frustracijami prekvašen zvočni čas. čeprav skupaj s klaviaturistom dobro vzdržujoč groove je stoječi bobnar ritmično obupno dolgočasen, muziko, za katero so zaslužne taktilne in oralne spretnosti vodje skupine (kitarista-vokalista) pa je morda še najbolj upravičeno imenovati povprečen, mestoma razglašen garažno-rokerski, razširjeno kantavtorski šmorn.
