Ko določen problem v družbi eskalira, ga je potrebno hitro zatreti in najti najbolj učinkovito rešitev. Nekritična javnost in mediji so lačni hitrega in učinkovitega ukrepanja s strani oblasti in pristojnih institucij, četudi pri tem zamižimo na eno oko in pozabimo na nekatere stvari (tudi zato si v kriznih časih v Sloveniji ne želimo Pahorja in dialoga, ampak avtoritarnega slovenskega »Berlusconija« s trdo roko). Da bi pri problemu kdo zarezal bolj globlje in zastavil dolgoročnejšo strategijo reševanja, za to ponavadi ni interesa, potrpljenja, ali pa sploh uvida, kje je realen problem, zakaj in kako ga reševati. Takšna dilema se sedaj ponuja ob vprašanju vandalizma v soboškem parku. Kar je na globalni ravni sprožil 11. september, se v mikro oblikah dogaja tudi v manjših okoljih; za ceno domnevne varnosti, smo pripravljeni prodati svojo zasebnost in vse kar posledično sodi zraven.
A preden navijaško zaključimo, če smo za ali proti uvedbi kamer v parku, razmislimo. V vsaki generaciji vandalizem je in bo obstajal. In če ste starejši bralci želeli potarnati, da se pa to v vaših časih ni dogajalo, stavim, da se boste kaj hitro spomnili kakšne vragolije, ki ste jo ušpičili sami, ali pa kdo izmed vaših kolegov. To je pač golo dejstvo Gaussove krivulje, po kateri bo en del družbe vedno devianten. Zato, četudi deviantneže preženemo iz parka, bodo ti svojo odvečno energijo sproščali drugje in na drugih objektih (ali pa smo tako perverzni, da nam je lažje, če se to dogaja bolj vstran od pozornosti javnosti in medijev, in se potem delamo, kot da tega ni?). Če se pa ti več ali manj zadržujejo v parku, imamo do njih lažji dostop v smislu kontrole in tudi morebitnega prevzgajanja. Ali je pač rešitev v tem, da ima vsak vogal svojo kamero?
Z uvedbo kamer bi iz parka pregnali velik del mladih in drugih odprtih glav, ki se tam zadržujejo predvsem poleti in je sposoben kultiviranega druženja, neuničevanja ali celo ustvarjanja (!) ter pospravljanja smeti za sabo. Mladim potem preostane le to, da se iz parka preselijo v komercialne prostore druženja (če odštejemo MIKK), a še tam, glede na zadnje izkušnje, ni rečeno, da ne bodo pod nadzorom skritih (placebo?!) kamer. Prava dilema torej ni, če si v parku želimo kamer, ali ne, ampak kakšen park bi radi imeli. Želimo relane težave s kratkoročno rešitvijo pomesti pod preprogo in imeti domnevno varen in sterilen park, ki ga ob desetih zvečer zaklenemo in vse razen veveric, rac in drugih malih živali preženemo iz njega, ali si želimo, da bo park sredi betonskega mesta predstavljal živo tvorbo, v katerem se bodo občani in občanke lahko brezskrbno družili in kvalitetno preživljali svoj prosti čas.
Tovrsten vandalizem nas ne sme pognati v moralno paniko in željo po čim hitrejšem, divjem kaznovanju storiteljev. Ravno v takšnih burnih situacijah rabimo trenutek za trezen razmislek o tako usodni odločitvi - kako želimo s kamerami (nepovratno?) spremeniti oziroma obrniti na glavo principe in vrednote kulture bivanja v Murski Soboti. Je situacija res tako skrajna in brezizhodna, da rabimo kamere, ali smo zgolj leni, neizvirni, nelucidni, da so pač kamere najbolj priročna rešitev?
Sam predlagam, da se na kratki rok poostri nadzor na primer z mestnimi redarji. Ampak ne v smislu represivnega delovanja, ampak z normalnimi obhodi, opozarjanjem. Na dolgi rok pa je potrebno parku ne le zgolj dati novo vizualno podobo, ampak v njega vnesti življenje. Dogajanje (program, delavnice, dogodki) v parku lahko poskrbi za spontano socializacijo in pri obiskovalcih vzpostavlja občutek do prostora kot svojega. Ko bomo na dolgi rok to dosegli, bomo v večji meri rešili tudi sedanje težave, ker kdo pa razbija v "svoji dnevni sobi"?
Sam sem torej odločno proti uvedbi kamer, saj ta rešitev ne rešuje, ampak zamegljuje realne težave in našo nepripravljenost za soočenje z njimi. Če pa bomo že imeli kamere v parku, bodimo vsaj izvirni, naredimo na primer šov Big Brother Podivjanih. Predlagam tudi, da lokalne televizije po končanem programu preklopijo namesto videostrani na prenos v živo iz parka. Gledalci pa bodo ob gledanju lahko tekmovali v prijavljanju kršiteljev preko telefonske številke. Najbolj pridnega je potem potrebno predlagati za Pomurca oziroma Pomurko meseca. No, upam, da slednjega niste vzeli resno oziroma imate boljšo idejo, kako lahko zaživi soboški park.
Preberite tudi: Soboški park kmalu pod video nadzorom