Veličasten zaključek Soboških dnevov
Skupina s tako obširnim opusom svojega umetniškega ustvarjanja, s tako veliko sporočilnostjo pušča za sabo veliko prostora za umestitve in razpredanja tako na akademski kot laični ravni. V kolikšni meri je potrebna še dodatna lastna razlaga, izven svojih del, kot je npr. ta intervju?
LAIBACH: če sem iskren, se konstantno trudimo v smeri, da ne povemo preveč oziroma da povemo, če že povemo, z neko mero laži. Včasih nam uide tudi kakšna resnica, ampak se v bistvu držimo tega, da je je v vsaki pesmi, z vsako razlago manj, in mislim, da je bistveno bolje, da puščamo stvari odprte za različne interpretacije. Vsaka interpretacija je relevantna, najmanj relevantna pa je naša lastna interpretacija, ker gre za podvajanje.
Ste najbolj izstopajoča umetnost 80-ih, ki je skozi množične medije producirala svojo politiko. če ne bi bilo nuje po frustraciji sistema, prejšnje vladajoče ideologije, kdo bi potem zdaj bili Laibach?
LAIBACH: če ne bi bilo tega, kar je bilo, težko rečem, kaj bi bilo. čeprav verjamem, da smo nuja tudi v tem času, tudi ta čas ni tako blazno rožnat, kakor se kaže, tako da smo lahko nuja tudi v tem sistemu.
Vaša formula vidnega uspeha je spreobrniti pomanjkljivosti prostora v njegove prednosti. Je takšen način ključ do večje razpoznavnosti tudi Slovenije, npr. Prekmurja?
LAIBACH: To je lepo rečeno in moram povedati, da smo to dejansko res počeli. Tudi svoje lastne napake smo spreminjali v svoje lastne kvalitete. Trudili smo se sprejeti nek prostor takšen, kakršen je, in tisto, kar je nekdo spregledal, smo mi vzeli za svoje. Na žalost nam ni vedno uspelo, velikokrat pa. Težko sodim o tem, koliko je Slovenija prepoznavna, je pa kar precej ljudi slišalo za Slovenijo prek nas, čeprav reklamiranje katerekoli države tipa Slovenije ni bil nikoli naš namen. Sicer pa je Slovenija čisto prijetna in je dejansko zelo kvaliteten prostor za življenje, ampak jaz ne bi ostajal na tej samozadovoljnosti, ki jo Slovenci gojijo. S tem se ne bi zadovoljil.
Na turneji Volk je bil npr. v Zagrebu pred koncertom zanimiv warm-up party, kjer se je zbrala celotna publika, kar je dalo izvrsten vpogled v to, kdo vse je vaša publika. Ta zajema raznoliko paleto takšnih in drugačnih slušateljev, na moje presenečenje tudi nekaj mlajših - najstnikov. Je bil album Volk z bolj estetsko, melodično noto namesto striktne, totalitarne koračnice približek novi publiki? Verjamete morda v vzgajanje svoje publike?
LAIBACH: Imamo precej mešano publiko, od zelo mlade publike do odrasle publike, tudi kakšne stare mame pridejo in moram povedati, da smo zelo ponosni, da je ta paleta publike tako zelo široka, skratka, da ni žanrsko ozko opredeljena. V Združenih državah se nam je dogajalo, da so na koncerte s starši prihajali 10, 12 let stari otroci. Seveda tam, kjer je bilo to dovoljeno, kar v glavnem v Ameriki mlajšim od 21 let ni. Vzgajanje publike?! Hm, tega ne bi radi prakticirali tega, za tem ne bi radi stali, ker do neke točke na neki formalni ravni niti nočemo prevzeti prevzeti odgovornosti za vzgajanje. Publika se mora sama vzgajati, za to jim dajemo možnost, kako pa se bodo vzgojili, pa prepuščamo njim.
Prvi del koncerta, kjer nam postrežete z reintrepertacijami himn vseh imperialistično najmočnejših, se v zaprtih koncertnih prizoriščih posluša sede, v drugem delu ženska narekuje ritem, zaznamujeta ga agresivni energijski bobnarki. V Zagrebu je v tem delu dvorana završala, v Trbovljah pa je bila publika bolj zadržana. Ali slovenskega občinstva vaše nekonformistično obnašanje na odru ne iritira dovolj?
LAIBACH: To je stvar konteksta. Publika v Zagrebu je publika, ki je prišla na koncert iz nekih drugih vzgibov kot publika, ki je prišla v Trbovlje. Koncerti v Trbovljah so neke vrste rituali za lokalno publiko, za fenovsko publiko. Ljudje, ki pridejo tja, že samo Trbovlje dojemajo kot nek "schrein", z neko mero spoštovanja. Mi se sami po sebi tega nekak zavedamo in to vztrajanje, da v Trbovljah delamo promotivne koncerte, je naš poklon, naša zgodovinska zaveza do tega mesta. Definitivno pa publika na koncertih v drugih državah, svetovnih prestolnicah in drugih velikih mestih dojema naše koncerte drugače kot publika, ki je prišla v Trbovlje. Tam so ljudje ne samo iz komforta, tudi iz nekega rešpekta raje obsedeli. S tem da je publika v tujini ves čas na nogah.
Ovce se pred zlobnimi tujci, ki kradejo službe in preveč parazitizirajo, zatekajo nazaj v objem naroda, k nacionalni pripadnosti, domačnosti ... Ste tokrat volkovi preoblečeni v pastirje, ki opozarjajo in svarijo pred moderniziranim nacionalsocializmom?
LAIBACH: To je vprašanje, na katerega seveda mi ne bomo odgovorili, vsaj direktno ne. To je vprašanje, ki ostaja odprto za lastno interpretacijo.
S katerim delom naj se identifiicira slovenski slušatelj? S partizanskimi pesmimi, s himno NSK ali s himno Slovanije?
LAIBACH: Mislim, da bi se lahko identificiral tudi z nemško himno. živimo pa v nekih globalnih časih, ko se lahko posameznik identificira tudi s himno Francije, Italije ... Tudi s himno Japonske. Zakaj pa ne?! Saj nosimo in posedujemo cel kup produktov made in Japan in China. Ne apeliramo na ljudi s posamezno himno, ampak s celotnim programom.
Bi se dalo EU primerjati z državo v času, z NSK? Konec koncev je obema blizu lacanska komunikacijska formula Kamorkoli greš, si vedno že tam.
LAIBACH: Evropska unija je nastala iz nekih drugih pragmatičnih vzvodov. NSK nima države, je država, ki bazira na transcendenci. Zato tega ne bi enačil. Poleg tega EU bazira na ogromni birokraciji, ki je bo vedno premalo in na koncu bistveno preveč, da bi ta Država lahko normalno funkcionirala. S tem da NSK ne pozna birokracije razen potnega lista, ki ga izdaja.
Najbrž vse sledilce Laibachov zanima, kako naprej? Ostaja zasedba ista - Laibach, Silence, Melodrom, Make-up 2? Morda zbrane nove himne pod naslovom Slovanija?
LAIBACH: Prehitro je govoriti o tem. Definitivno bomo razvijali nove programe. Laibach je postal ene vrste univerza za slovensko glasbeno sceno in ostale sodelavce, vedno novačimo nove ideje, nove ljudi. Stvar je odprta, verjetno pa ... čisto možno, da bomo delali še kakšen film.
FOTOGRAFIJE: Tanja Zrinski
