Namesto rokavice publiki vrgli žogo
Najprej so se na odru malce nepričakovano pojavili predvozači, ker je avtobus, s katerim se Elvis Jackson vozi naokoli res velik, tako da so nekje na goriških koncih pobrali še štoparje, ki slišijo na ime Kennybal Smith. Sopotnik v osnovi svira dokaj podobno muziko kot Elvis, le da na neprimerljivo dolgočasnejši način, za katerega gre največjo krivdo pripisati blazno linearnemu basu (basistu), zaradi katerega sicer lepo ustrojen melodični punk po treh komadih ni zmožen ponuditi nič novega več, vtem ko si komadi sledijo enaki drug drugemu kot jajca iz kurje kloake.
Kmalu zatem je ob skandiranju »Jackson- Elvis- Jackson- Elvis-...« na oder razprodane MIKK-ove dvorane stopila z vsemi žavbami namazana ajdovsko-goriška naveza, pri kateri bi se marsikatera zasedba lahko zgledovala kar se komuniciranja s publiko tiče. Stampedu žanrskih preskokov, ki je zvečine predstavljal svoj četrti album je sicer na začetku manjkalo zvočne kompaktnosti, a se je vtis neuigranosti razblinil nekje proti koncu prve četrtine. Priljudni, stilno nekje med cirkusantsko nošo frontmana Ane Pupedan in skejt imidžem napravljeni pevec podaja svoje umotvore v speed metalski, reggae in še kakšni maniri, muzika pa mu statira z nadžanrsko mešanico punka, rocka, skaja, metala, hardcora in prej omenjeniš zrsti. Ritmične vijuge odličnega basista, nalezljiva pozitivna naravnanost daleč od poceni newage optimizma, nepredvidljivi mladostno energični svojevrstni glasbeni hibrid, ki lahko svojo vizijo muzike enako prepričljivo prodaja doma in na tujem so le nekatere od lastnosti, s katerimi se lahko upravičeno ponaša Elvis Jackson. Lepo koncertno doživetje za mlade po telesu in srcu, ki pa ob vsej hvali malce zahtevnejšim glasbenim sladostratnikom ne ponudi prav veliko vzrokov za zadovoljno mlaskanje z jezikom.
