Ste na kakšnem koncertu v Pomurju že doživeli občutek déjà vu-ja?
Z začetkom poletja se tudi koncertno dogajanje seli iz improviziranih zaprtih koncertnih prizorišč, ponavadi so to telovadnice in razni bowling centri, in kulturnih dvoran na prosto. Nekateri pod milo nebo, drugi v šotorje. V Pomurju poleg številnih posameznih enodnevnih "gala" koncertov, ajdovih, krumplovih in drugih noči imamo tudi dva večja festivala, in sicer Soboške dneve ter Pomurski poletni festival oziroma Polanski dnevni po domače. Kar je vsem dogodkom skupno, poleg tega, da organizatorji ribarijo izvajalce (z redkimi izjemami) iz več ali manj iste mlake, so vsakoletni odzivi in(ne)zadovoljstvo s seznamom nastopajočih. Mnenja posameznikov, ki jih pod plaščem anonimnosti v najbolj drzni obliki zasledimo prav na spletnih forumih, lahko na kratko strnemo v nekaj različnih idealnih tipov.
Duhovni skromneži: Ti so srečni, da se sploh kaj dogaja. Dovolj jim je deset gasilskih miz s klopmi, odzivnim šankom in "duonostalgijo" na odru. Najbolj veselo zavriskajo, ko ni vstopnine.
Oboževalci: Ti orgazmirajo, če utegne nastopiti njihov najljubši bend, ki igra že dvajset let, in ga bodo letos imeli priložnost videti že drugič v živo oziroma osmič v zadnjih treh letih.
Skrajneži: Za njih je skoraj vsak izvajalec "komercialno sranje". Skrajneži so res redki, a še dobro, da jih kdo vmes prizemlji in dopove, da je Metallico težje pripeljati kot Siddharto, pa čeprav oboji furajo črn imidž. Z leti ponavadi resignirajo v zagrenjene realiste. Dogodkov se ne udeležujejo.
Kvazialternativci: Podobni so skrajnežem. Razlika je v tem, da se koncertov in festivalov udeležujejo. Najdete jih v najbolj zakotnih in temnih predelih koncertnih prizorišč. Ob dovolj pozni uri (ko alkohol dodobra prime) jih je včasih moč najti tudi pred odrom. Ob redkih priložnostih je celo možno opaziti, kako skupaj z rajo prepevajo refrene (le od kod jih vedo?). Nasprotujejo in podpirajo hkrati.
Agenti: Specializirani za komentiranje nastopov lokalnih skupin. Ali fanatično zagovarjajo nastop katere izmed lokalnih skupin, ali čez njo bentijo in zagovarjajo drugo lokalno skupino. Priznajmo si, z neformalnimi omrežji je prepletena celotna Slovenija, kaj šele Pomurje. Zato vsak lobira po vseh možnih kanalih. Tako se za agenti in "objektivnimi mnenji" ponavadi skrivajo menedžerji, kolegi, fenice, bratje, mame ali kar sami člani skupin.
Konformisti: Njim je najlepše. Plavajo v varnem zavetju toka, uspava jih zavedanje, da je stanje takšno, kakršno je, ker pač drugače ne more biti oziroma zakaj bi sploh bilo, ko pa je najbolj udobna rešitev "za vsakega nekaj." Zagovarjajo zdravo kmečko pamet in status quo. Za svoje komentarje na forumih dobijo največ plusov.
Čevapčiči: Zanima jih seksualni vidik. Družabna srečanja, kot so koncerti, festivali, so prepojeni z alkoholom in za tiste, ki se dogodkov udeležijo, predstavljajo prvovrsten poligon za parjenje s pripadniki nasprotnega spola. Glasba je za njih sekundarnega pomena. Ta drugi, ki ne prisostvujejo dogodkom, so na spletu izredno aktivni post festum, ko v fotogalerijah iščejo naj jošek koncerta, ali jih zanima "kdo je ta bejba na fotki". Svet gledajo skozi Freudove oči.
Nacionalisti: Skrbi jih izginjanje pristne slovenske substance, jezika, identitete in kulture. Najbolj jih jezi, ko slovenska fuzbalska reprezentanca ob zmagi namesto "Slovenija gre naprej" poje "večeras je naša fešta." Vsako leto se zavzemajo za domače, slovenske izvajalce, saj jih baje imamo na pretek in so kvalitetni (koliko je takšnih že?!). V trgovinah kupujejo jabolka slovenskega porekla.
Razsvetljenci: Na forumu imajo svoje trdno izoblikovano mnenje o tovrstnih dogodkih. Kar jih zanima, si ogledajo. Tako kot se jim ne da bentiti čez šov Slovenija ima talent, ker TV-ja sploh ne gledajo (a so na tekočem, kdo je v finalu), tako tudi ne izgubljajo časa tam, kjer jim ne paše, ampak gredo na koncerte v tujino. Bolezen, ki zna napasti ta dokaj konstruktiven tip, je snobizem.
Politikanti: Vsak izstopajoč dogodek in dražji izvajalec zna za njih biti neupravičeno trošenje občinskega denarja. Tisti, ki podpirajo organizatorje (ponavadi občino), pa pravijo, da večino itak dajo sponzorji in da občina prispeva minimalno (tudi če že dajo sponzorji, se jih ob dobri viziji da prepričati, da dajo za pametnejše stvari, a ne?). Po menjavi oblasti se njihovo mnenje in stanje drastično spremeni. Diagnoza: politična skleroza. Pogosta duševna bolezen je tudi shizofrenija, ki se kaže v uporabi večih uporabniških imen na forumu.
No, naj vas potolažim, razveselim, razočaram, posedem na realna tla, vzamem voljo do življenja, vse odvisno od tega, kateri izmed naštetih tipov ste in kako močno se razburjate ob vsakoletnem spremljanju progamov pomurskih festivalov in koncertov v upanju, da bo samo od sebe drugo leto boljše, in vam razložim, zakaj so stvari takšne, kot so in zakaj bodo še nekaj časa takšne ostale. Potem boste tudi spoznali, da je večina jeze ob objavljenih programih brez potrebe, saj ta ne spreminja ničesar.
1. Tako bo, dokler bodo vsi organizatorji že v izhodišču pripravljali dogodke za domačo publiko. Za obiskovalce od drugod so ti koncerti zanimivi le, če se po (ne)sreči znajdejo na licu mesta. Finančni vidik se pojavlja kot realna ovira, a ga lahko odtehta posedovanje jajc, močna volja, iznajdljivost, širša podpora in znanje. Ponavadi se sicer zaustavi že pri razmišljanju, da "bomo občinski denar pa valda ja raje potrošili za domače ljudi in ne za prihod tujcev." Takšno oko širših srednjeročnih in dolgoročnih pozitivnih eksternalij ne zazna, niti se mu ne zdijo pomembne. V zadnjem času za tovrstno neambicioznost popularen izgovor: Svetovna finančna kriza.
2. Tako bo, dokler bodo tovrstni festivali in koncerti programska mineštra, kar je v osnovi povezano s tem, da se prireja koncerte izključno za domačo publiko in so ti nezanimivi za obiskovalce od drugod. To izgleda tako, da je en dan namenjen mladim, drugi dan starejšim, tretji dan jugo muziki, četrti dan nastopa vsakokratni zmagovalec EME in tako naprej. Da bo lažje, bom prevedel tovrstno razmišljanje: Dajmo en dan mladim, da bodo dali mir, dajmo en dan starejšim, da ne bodo nergali, dajmo en dan za jugo nostalgike, da bodo lahko zadovoljni, da so v enem letu poleg dvajsetih podobnih koncertov v lokalnih diskačih obiskali še enaindvajsetega, dajmo trenutno najbolj popularnega izvajalca, da ne bomo zaostajali za Slovenijo. Pestrost sicer ni greh, če je iskrena posledica kvalitetnih in konceptualnih odločitev, je pa napačna, če je sprejeta kot rešitev v duhu vožnje po liniji najmanjšega odpora z namenom češ: "Dajmo vsakomur nekaj malega in bo mir."
3. Tako bo, dokler bodo programe sestavljali (tudi) tisti lokalni stručkoji, ki imajo za to pet minut časa in v tem vidijo breme, rutino, ali zgolj lastno korist in pomembnost. Če se ozremo v pretekla leta, se zdi, da se izvajalce izbira po principu žreba iz seznama 20-ih slovenskih in hrvaških izvajalcev. Zato so v obtoku več ali manj ena in ista imena. Primer tovrstnega neizvirnega razmišljanja s fiktivnimi imeni skupin: "Lahko bi nastopili Big Foot Tabu/Saška Plestenjak/Crveni Planet/Prljavi fosili/Plava jabuka, saj jih nismo gostili že dve leti, zdaj so se ponovno zbrali oziroma imajo nov komad zunaj." Če koga dolgo ni bilo, je čas, da se ga ponovno potegne iz naftalina.
4. Tako bo, dokler boste kot občinstvo pri tem sodelovali. Navsezadnje ste tudi vi, drago občinstvo, krivi, da imamo take glasbene programe, kot jih imamo. Če teh izvajalcev ne bi poslušali in jih hodili gledat, jih nihče ne bi vabil. Ampak kakorkoli je to še dokaj legitimna odločitev vsakega posameznika. A zakaj ne dobite kaj drugačnega, svežega? Zato ker na takšen koncert ne bi prišli, kar je posledica vaše zategnjenosti. Sploh pa nastane bogokletna težava, ko je potrebno plačati vstopnico oziroma ceno le-te merimo v enotah, kot sta pivo ali špricer. Ni vsa odgovornost na odločevalcih, ampak tudi na vas, saj se vaše razmišljanje zrcali v izbiri organizatorjev.
Če potegnemo črto, vidimo, da imamo opraviti s »pahorjevo« težavo. Tudi če so odločevalci potihoma mogoče res za reforme, ni prave volje, ker tudi če bi reforme predlagali, te ne bi bile všeč ljudem. Zakaj potem sploh reformirati? Stvari se bodo spremenile, ko se bo spremenil kateri izmed štirih izpostavljenih dejavnikov in ostale v verižni reakciji povlekel za sabo. Škoda je pripeljati kvalitetno skupino, če je ljudje ne bodo prišli poslušat oziroma nimamo s tovrstnim "izobraževanjem" dolgoročnih načrtov in navsezadnje tudi nihče ne bi rad delal koncerta s finančnim minusom. Zato pa vsako leto na koncertih in festivalih doživljamo déjà vu-je: Kot da bi nekaj takega ne tako dolgo nazaj že videli oziroma doživeli.