Zaradi subvencioniranja so sončne elektrarne po Sloveniji rasle kot gobe po dežju. A njihov izkoristek ni sorazmeren vložkom.
Slovenija se je zavezala, da bo do leta 2020 25 odstotkov električne energije proizvedla iz obnovljivih virov energije. Zaradi tega zadnja leta izdatno podpira gradnjo obnovljivih virov energije, kar pa ni poceni, obenem pa zaradi nepredvidljivosti narave ni moč zanesljivo računati na tovrstne vire energije. Tudi kljub intenzivnemu vlaganju, nam do leta 2020 zastavljenega cilja najverjetneje ne bo uspelo doseči, menijo strokovnjaki.
V Pomurju kar 349 sončnih elektrarn
Sončne oziroma fotovoltaične elektrarne so se v zadnjih letih dodobra namnožile tudi v Pomurju. Leta 2010 je v Pomurju na novo zraslo 56 sončnih elektrarn, leta 2011 72, v rekordnem letu 2012 se je število novozgrajenih sončnih elektrarn podvojilo, saj je bilo novozgrajenih sončnih elektrarn kar 150. V letu 2013 je zaradi varčevanja in nižanja višin subvencij upadlo tudi število novozgrajenih sončnih elektrarn. Teh je bilo le še 53, kar je manj kot v letu 2010, ko se je pričela pospešena gradnja tovrstnih virov energije. V zadnjih štirih letih je bilo v Pomurju zgrajenih kar 331 sončnih elektrarn, do takrat pa jih je bilo zgrajenih le 18. Skupaj je v Sloveniji sicer postavljenih 3284 sončnih elektrarn.
Sončne elektrarne tudi breme za okolje
Čeprav so pomurske sončne elektrarne v idealnih razmerah zmožne proizvesti 22,3 megavatov moči, predstavljajo tudi breme za okolje. Večina elektrarn je sicer res postavljenih na strehah stavb, a je kar nekaj investitorjev po željah po večjem zaslužku elektrarne postavilo na posebne konstrukcije na tleh, kar dodatno obremenjuje in kazi okolje. Tudi proizvodnja panelov in ostale potrebne elektronike se koncentrira na Kitajskem, zaradi česar toliko višja obremenitev okolja na drugem koncu sveta, nekoliko pa tudi zaradi transporta. Poleg tega so sončne elektrarne tudi težavne za gašenje v primeru požara, saj paneli še zmeraj proizvajajo električno energijo.
Breme tudi za davkoplačevalski žep
Zanemarljiv pa ni niti finančni vidik. Država je v letu 2012 za subvencioniranje elektrike iz obnovljivih virov energije porabila skoraj 100 milijonov evrov, od tega največ, dobrih 38 milijonov, v sončne elektrarne. A količina proizvedene električne energije ni vedno sorazmerna vložku, saj je ta odvisna od narave (količina padavin, sončni dnevi, veter...). V letu 2012 je bilo kljub občutno višjim vložkom proizvedenih le dobrih 600 GWh elektrike, dve leti prej pa kljub skoraj polovici nižjim vlaganjem za skoraj 1000 GWh elektrike.
Energetska politika EU je samomorilska
Pomurski strokovnjak in predstojnik katedra za elektroenergetske sisteme in naprave na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, Rafael Mihalič, je v pogovoru za časnik Finance izpostavil tudi težavo zanesljivosti obnovljivih virov energije. Pravi, da je energetska politika Evropske unije samomorilska, saj je cene elektrike pognala v nebo, hkrati pa se je znižala zanesljivost dobave elektrike. Zaradi visokih cen elektrike in kratkotrajnih globokih upadov napetosti v električnem omrežju je tako iz Nemčije del svoje proizvodnje v ZDA preselil že koncern BASF, s čimer je ugasnilo okrog šest tisoč delovnih mest v Nemčiji. Enako je storil že tudi BMW.
Iztržili bi lahko veliko več
Mihalič pravi, da bi lahko za denar, ki ga davkoplačevalci vlagamo v gradnjo obnovljivih virov energije, iztržili veliko več. Kot možnost izpostavlja pridobivanje poceni plina s hidravličnim frakturiranjem (frackingom), tega naj bi bilo kar nekaj v Lendavi ter na Koroškem, gradnjo malih hidroelektrarn ter ogrevanjem na biomaso. Tako bi gotovo veliko več naredili za okolje in energetsko neodvisnost kot z negospodarnim spodbujanjem obnovljivih virov, še dodaja.
