Prekmurec, ki bi imel ključe od predsedniške palače: Nisem človek, ki bi mirno užival, ko nekateri nimajo niti za kurjavo

1.    Kdo je Benjamin Ferreira? Kaj je po izobrazbi in s čim si služi kruh? Kje živi? Kakšne so njegove politične in delovne izkušnje?

Sem 33-letni Prekmurec, z mamo iz Murske Sobote in očetom iz Gvineje Bissau. Odraščal sem v Murski Soboti, po študiju pa sem do leta 2016 ostal v Ljubljani. Od takrat sem zopet doma.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem diplomiral iz prevajalstva za angleški in nemški jezik. 

Od leta 2007 do leta 2014 sem se preživljal s prevajanjem. Nato sem se naučil programiranja in prestopil v tehnološke vode. Leta 2016 začel sodelovati z avstralskim podjetjem X-Team, kjer sem še danes, a v bolj managerski vlogi. Poleg tega sem letos junija začel tudi z MBA-jem, tj. poslovnim magistrskim študijem, na britanski poslovni šoli Warwick Business School, ki ima enega najboljših MBA-programov za študij na daljavo na svetu.

Leta 2010 sem bil član trojice, ki je začela graditi Piratsko stranko, ki je aktivna še danes. Leta 2014 sem s Pirati prebil led s prvim nastopom na volitvah. Nato sem se za 5 let umaknil. Leta 2019 sem postal ponovno aktiven, predlagal sem prenovo statuta Piratov in kandidiral za predsednika. Članstvo je oboje sprejelo.

2.    Kdaj si se odločil za kandidaturo za predsednika države in kaj je bil največji dejavnik za takšno odločitev? Zakaj napoved kandidature tako zgodaj?

Ta misel je bila prisotna že od leta 2010, a takrat se še nisem počutil pripravljenega na to. Dokončna odločitev je padla spontano pred nekaj dnevi, ko sem tudi objavil napoved na Facebooku. Drži, da je napoved zelo zgodnja, nikakor pa ni prezgodnja. Bral sem raznorazne komentarje in spletne bitke med zagovorniki levih in desnih na družbenih omrežjih, nekateri so primerjali Slovenijo z drugimi državami in kako je tam bolje, nekateri so pisali, kako se sramujejo, da so Slovenci … Lahko bi rekli, da mi je to preprosto »potegnilo živec«. 

Kljub temu, da se nekateri s tem morda ne strinjajo, je Slovenija tudi moja država, slovenski in prekmurski jezik sta moja materna jezika in nerad vidim, da se ljudje sramujejo svojega porekla, saj poznam ta občutek tudi sam. Danes vem, da je bila napaka, da sem se kot otrok sramoval svoje gvinejske krvi in zato sem prepričan, da ni prav niti to, da se kdorkoli sramuje, da je Slovenec ali Slovenka. Kritika slabega vsekakor. Sramovanje nespremenljivega, nikakor.

Zavedam se, da me nekateri ne bodo sprejeli kot legitimnega kandidata, ker sem pač mulat. To je razvidno že iz nekaterih komentarjev na napoved kandidature, a me ne moti. Če me bodo želeli spoznati osebno, preden mi bodo zaupali, ni problema. Če ne želijo imeti z mano nobenega opravka, tudi prav.  Moj cilj je omogočati priložnosti vsem Slovencem, ne zgolj tistim, ki me sprejemajo za svojega. 
Vse to so razlogi, za odločitev, da kandidiram. Slovenija potrebuje predsednika, ki bo odpiral vrata drugim, ne pa čakal, da jih drugi odprejo njemu.

3.    Boš kandidiral s podporo stranke in iskal podporo še pri drugih? Kdaj boš začel zbirati podpise?

Vsekakor upam, da me bodo Pirati pri kandidaturi podprli. Moj idealni scenarij bi bil, da me skupaj s Pirati simetrično podpreta oba pola slovenske politike, se pa zanašam predvsem na direktno podporo ljudi in gospodarstva, še posebej podjetnikov in raziskovalnih ustanov ter znanstvenikov, ki si želijo pomoči pri prodoru na tuje trge in povezav z najboljšimi svetovnimi raziskovalnimi inštituti. Pri tem velja omeniti tudi sodelovanje z občinami pri navezovanju kontaktov s tujimi podjetji, ki bi se morebiti želela širiti v Slovenijo. Podpise bom pa začel zbirati takoj, ko bo to mogoče.

4.    Kot predsednik Piratov, boš sočasno vodil kampanjo za državnozborske volitve in predsedniško kampanjo, glede na to, da bodo volitve (če ne bo predčasnih) istega leta? 

Po mojem mnenju mora biti predsednik izrazito nestrankarski in nepristranski. Navsezadnje zastopa vse državljane, ne zgolj svojih volivcev. Pirati so kot stranka izredno uravnoteženi – za »rojstni dan« nam je na Twitterju SD poslal čestitko, Janez Janša pa jo je delil naprej, kar, če si dovolim malo humorja, štejem pod enega večjih dosežkov v zgodovini Slovenije. A kljub temu bom v duhu nepristranskosti v volilnem letu odstopil kot predsednik Piratov in tudi izstopil iz stranke. 

5.    Ali ni morda boj za uvrstitev v DZ in potencialno sodelovanje v vladi bolj realna (pa tudi bolj hvaležna) opcija kot boj za predsednika republike?

Vsekakor. Pirati imajo popolnoma realno možnost, da so tokrat izvoljeni v Državni zbor. Poleg tega se pozornost na državnozborskih volitvah razprši na celo stranko, medtem ko bo v predsedniškem boju fokusirana zgolj name. A niti leta 2010 niti 2014 niti danes se tega ne grem zato, ker je enostavno ali udobno. 

Imam veliko srečo, da sem blagoslovljen s kariero, ki bi mi lahko omogočala brezskrbno življenje slovenskih sanj. A žal nisem človek, ki lahko mirne duše uživa, medtem ko živi v državi, v kateri nekateri ljudje nimajo niti za kurjavo pozimi. V življenju sem pol leta živel od fižola in špagetov ter pozimi v prostoru z zelo slabim ogrevanjem spal na tanki blazini na tleh. Tega ne privoščim nikomur in pri tem želim pomagati – ne zgolj v omejenem obsegu kot posameznik niti s premetavanjem obstoječega denarja po proračunskih postavkah temveč tako, da kot predsednik v državo pripeljem nova sredstva in Slovencem odpiram vrata do novih možnosti, ki vodijo do splošnih koristi.

6.    Koliko računaš, da te bo finančno stala kampanja oziroma kako boš jo financiral?

Prav pri tem se pozna pomanjkanje »stricev iz ozadja«. Kakršnokoli številko povem, če bo večja od tega, kar lahko zberem sam, bodo to zgolj želje. Zato lahko na to odgovorim zgolj, da bo kampanja stala toliko, kolikor bo na voljo. Vsekakor bom zbiral donacije in ne pravim, da nisem optimističen, ampak stoodstotno se pa lahko zanesem zgolj na lastne prihranke, kar pravzaprav ni nič novega. Navsezadnje je vse ukvarjanje s politiko v mojem življenju bilo en velik finančni minus.

7.    Kakšen bi moral biti po tvojem mnenju predsednik države?

Predsednik mora imeti srednje- in dolgoročno vizijo za svojo državo in načrt, kako bo to vizijo poskušal uresničiti. Prav to je tisto, kar ga najbolj ločuje od premierja. Premier deluje v sedanjosti in bližnji prihodnosti, saj nikoli ne ve, kdaj ga bo opozicija poskušala blokirati. 
Na žalost se mi zdi, da slovenski predsedniki opravljajo predvsem operativno delo predsednika ne pa tudi njegove vizionarske vloge. Ali pa zgolj imajo porazen PR. 

Vsak briljanten študent, ki po študiju tukaj ne more opravljati doktorata na najboljših univerzah na svetu ter tega znanja prinesti domov, ker si tega ni mogel privoščiti ali ker nima dovolj »vez in poznanstev«, ki bi mu pri tem lahko pomagali, je poraz za predsednika.
 

Vsako podjetje z ogromnim potencialom, ki ga ne more izkoristiti, ker morda nima poslovnih povezav v tujini, ki bi mu omogočale skokovito rast, je poraz za predsednika.
 

Vsako tuje podjetje, ki išče lokacijo za svojo novo investicijo, ki se odloči za državo, ki ni Slovenija, je poraz za predsednika.
 

Vsak državljan, ki se počuti neslišanega s strani države, je poraz za predsednika.
 

Vsak posameznik, ki že v svojih dvajsetih obupa nad Slovenijo, je poraz za predsednika.
 

In, nenazadnje, vsak trenutek, ko se država ne razvija v skladu s koherentno vizijo, ki jo skupaj sestavijo predsednik in poslanci državnega zbora, je to absolutni poraz za predsednika.

Še iz otroštva mi je ostal v spominu stavek iz Kučanovega govora ob osamosvojitvi: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Bil je vsekakor primeren za svoj čas. Naši starši so sanjali in nato so se iz sanj zbudili ter delali naprej po starem, ker druge možnosti ni bilo.

Naša generacija je generacija sanjačev, ki je uspela preroditi svet in ga zares popeljati v digitalno dobo. Reči, o katerih se še leta 2000 ni niti sanjalo, so dandanes del vsakdana. Tehnologije nismo zgolj posvojili ampak smo z njo odraščali, je del nas. In zdaj, ko mi postajamo starši in počasi prevzemamo vajeti družbe, je čas, da poskrbimo za naslednji korak in zagotovimo naslednji generaciji še več.
Do zdaj so bile sanje zgolj dovoljene, potem pa je nastopil nov dan. 

Naloga mene kot naslednjega predsednika je, da naredim vse v svoji moči, da nov dan prelije te sanje v resničnost.