Presenetljivim ne le zato, ker se je dolgo zdela zmaga Lojzeta Peterleta skoraj samoumevna, ampak tudi, ker je verjetno Danilo Türk v času, ko se je odločil za kandidaturo, težko sam verjel, da ima veliko možnosti za zmago. Vendar je po prvem krogu postala Türkova zmaga povsem pričakovana, še posebej ko so Peterletovi pristaši (in bolj umirjeno tudi sam) začeli z nerodno taktiko diskvalifikacije nasprotnika.
Lojze Peterle je, preprosto povedano, zamešal volilna kroga. V prvem krogu, ko bi moral biti oster, je s svojo zmernostjo odvrnil od sebe nekatere radikalnejše volivce na desni strani, seveda pa ni pridobil nikogar z nasprotne strani, kjer so se tako ali tako odločali predvsem med dvema »svojima« kandidatoma, nato pa je v drugem krogu, ko bi moral ravnati tako, kot je napačno v prvem, začel svoja stališča zaostrovati, s tem pa je komaj pridobil kak dodaten glas.
če je bila po prvem krogu pričakovana zmaga Türka predvsem kot »nepeterleta«, pa je visoka zmaga posledica podtikanj v zvezi z njegovo vlogo med osamosvajanjem. Tokrat je bil namreč očitno žrtev, saj so bila namigovanja nekredibilna zaradi samih nosilcev obtožb. Najprej je izrazil dvom o Türkovi vlogi zunanji minister Dimitrij Rupel. Rupel je bil zunanji minister tudi v obdobju osamosvajanja in v svoji knjigi Skrivnost države iz leta 1992, ki govori o teh časih, omenja Türka sicer le dvakrat, a obakrat v pozitivni podobi. Nasprotno je Peterle omenjen skoraj na vsaki strani in zanj skoraj ne najde lepe besede. Pravzaprav je še bolj bizaren javno izražen dvom o Türkovi vlogi s strani Janeza Janše, saj je slovenski premier tudi predsednik stranke, ki je prva razmišljala o Türku kot o morebitnem svojem kandidatu na predsedniških volitvah.
V prvem krogu je Türka tudi reševala podpora močnejše stranke oz. strank, saj je vsaj medijsko bolj izpostavljenega Gasparija uradno podprl le ostanek LDS, pa je kljub temu dosegel skoraj enak rezultat kot zmagovalni finalist. Nasploh je sedem kandidatov tvorilo zanimivo raznovrstno druščino. Imeli smo tri kandidate, ki so jih vodili različni cilji. Elena Pečarič je hotela opozoriti na invalide, Darko Kranjc nase in na svojo stranko in je v kandidaturi verjetno videl odlično promocijo za parlamentarne volitve in vstop v visoko politiko skozi velika vrata, Monika Piberl pa je bila iz samo sebi znanih vzrokov prepričana, da je najbolj primerna za to funkcijo. No, ti trije so bili outsiderji. Poleg obeh finalistov pa smo imeli še Gasparija, ki ga glede možnosti lahko primerjamo s Türkom in katerega uvrstitev v drugi krog ne bi bilo nobeno presenečenje (in tudi kasnejša morebitna zmaga ne). Poseben fenomen je zopet bil Jelinčič, ki je dobil zavidljivih 20 odstotkov vseh glasov in, zanimivo, predvsem od mladih. Zaradi tega bi lahko dobili prvi vtis, da je naša mladina nacionalistična, a vendar se lahko v to upravičeno dvomi. Mlade je pritegnil zaradi načina svojega nastopanja, neizbiranja besed in najverjetneje so ga izbrali, ker se jim je pač zdel »največja faca«.
Kakorkoli, te volitve niso toliko zmaga Türka, niti ne poraz Peterleta osebno, kot poraz deklarirane konservativne desnice. Pokazalo se je, da le-ta v Sloveniji ne more zmagati na nobenih volitvah zaradi sebe kot take, ampak le, kot je bilo v letih 1990 in 2004, ko se ljudje nekaterih naveličajo. In težko se bo to razmerje med volivci drastično spremenilo do naslednjega leta, ko bodo na sporedu veliko pomembnejše parlamentarne volitve.
