Sobočanec Sebastjan Vörös je za svojo diplomsko nalogo s področja humanistike prejel prestižno Prešernovo nagrado
Vörös v diplomski nalogi Metuljeve preobrazbe: od substancialnega dualizma v novoveški filozofiji do dualizma lastnosti v sodobni filozofiji duha, ki je nastala pod mentorstvom izr. prof. dr. Olge Markič in red. prof. Mirana Božoviča, proučuje razvoj dualističnih sistemov v filozofiji duha. Dualistični sistemi predpostavljajo, da v svetu obstajajo tako fizične (npr. naša telesa) kot duševne stvari (na primer naš um). V sodobni filozofiji duha prevladuje prepričanje, da so dualistični sistemi zastareli in so stvar preteklosti. Avtor v svoji nalogi dokazuje, da je takšno mnenje zmotno: dualizem ni končal na smetišču idej, temveč si je zgolj nadel novo preobleko in še naprej pomembno kroji potek razprave o odnosu med duševnim in telesnim. Z Vörösem smo se na kratko pogovarjali o njegovi nalogi.
Za kakšno preobrazbo gre pravzaprav v tvoji diplomski?
V diplomski nalogi obravnavam dualistične sisteme v filozofiji duha oz. filozofiji kognitivnih znanosti. Filozofija duha se ukvarja z vprašanjem odnosa med duševnimi in fizičnimi pojavi: v kakšnem medsebojnem odnosu so naše misli, želje, občutki itd. z nevrofiziološkimi procesi v možganih. Če nekoliko poenostavimo, lahko povemo, da so se v preteklosti pojavili trije odgovori na to vprašanje. Fizikalizem, ki trdi, da v svetu obstajajo samo fizični pojavi (duševni pojavi niso nič drugega kot nevrofiziološki pojavi), idealizem, ki trdi, da v svetu obstajajo samo duševni pojavi (fizični pojavi so v svojem bistvu duševni), in dualizem, ki trdi, da v svetu obstajajo tako duševni kot fizični pojavi.
V sodobni filozofiji duha in večini znanstvenih krogov trenutno prevladujejo fizikalistični modeli duševnosti, vendar temu ni bilo vedno tako. Do začetka 20. st. je namreč bil prevladujoči teoretični okvir dualističen. Temelje sodobnega dualizma je postavil Descartes, ki je svet razdelil v dve kategoriji: razsežne (telesne) stvari in duševne (miselne) stvari. Po njegovem mnenju naj bi torej vsak človek poleg telesa imel tudi nesnovno dušo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je - predvsem zaradi vse večjega napredka sodobne znanosti - začel tovrstni dualizem zapadati v nemilost. Dandanes tako dualistični sistemi veljajo za nekaj preživetega, za nekaj, kar je pristalo na smetišču idejne zgodovine.
V svoji diplomski nalogi dokazujem, da je takšno prepričanje zmotno, in sicer ne zato, ker bi bil dualizem pravilna oblika mišljenja o odnosu duh-telo (to vprašanje puščam v nalogi odprto), temveč zato, ker se je izkazalo, da dualizem ni izumrl, temveč se je le preobrazil in si nadel nove preobleke: nekatere različice fizikalizma, ki imajo veliko težo v sodobnih filozofskih in znanstvenih krogih, so namreč v svoji zasnovi dualistične (nekatere to priznajo, druge spet ne). Metuljeve preobrazbe, ki jih omenjenam v naslovu naloge, se naslanjajo na prispodobo, ki je bila v 19. stoletju v rabi za dualistični pogled na svet: so barvit prikaz dejstva, da so dualistični sistemi - podobno kot metulj - šli skozi vrsto preobrazb, vendar pri tem niso propadli, temveč še naprej pomembno krojijo potek razprave o odnosu med duševnim in telesnim.
Kje tiči aplikativna vrednost tvoje diplomske naloge?
Ker gre z diplomsko nalogo s področja filozofije, bi težko govorili o njeni neposredni aplikativnosti. Kar jo dela zanimivo, je zlasti to, da gre za prvo bolj poglobljeno študijo dualističnih sistemov ne le na slovenskem, temveč tudi v širšem prostoru. Zaenkrat strokovna srenja še pogreša obširno monografijo na to temo. Naloga je zanimiva tudi za vse, ki jih zanima področje kognitivnih znanosti, saj ponuja razmeroma natančno analizo osnovnih predpostavk dualističnih sistemov in prikazuje njihov razvoj.
Kaj ti prinaša Prešernova nagrada?
Poleg manjše finančne podpore (500 evrov) je nagrada po mojem mnenju tudi priznanje, da lahko tudi humanistika - če se le svoje naloge loti resno in premišljeno - ponudi relevanten doprinos k obči vednosti. Ta misel v sodobnem času ni nekaj samoumevnega. Po eni strani k temu prispevajo prevladujoče težnje k temu, da se vsako stvaritev podvrže meritvam njene neposredne aplikativnosti (navsezadnje je to razvidno tudi iz prejšnjega vprašanja). Pomenljivo je, da je od 12 univerzitetnih Prešernovih nagrad, večina (8) šla v naravoslovno-tehnične roke. To je do neke mere upravičeno, saj so bile izbrane diplomske naloge res izjemno kakovostne, hkrati pa bi rad poudaril, da so se največji miselni prevrati in prelomi v človeški zgodovini le redkokdaj zgodili z idejo o njihovi neposredni aplikativni vrednosti. Temeljno gonilo velikih umov v človeštvu (npr. Newton, Darwin, Einstein) je bila želja po spoznanju dejanskosti - razumevanju tega, kakšna je narava sveta in kako deluje. Po drugi strani - in ta vidik se v sodobnih humanističnih krogih vse premalokrat izpostavlja - pa je za to tudi sodobna humanistika sama, ki se velikokrat izmika medznanstvenemu dialogu in se zapira v slonokoščene stolpe lastnih diskurzov, ki so pogosto razumljivi le izbrani peščici. Tako postane sama sebi namen, kar je po mojem mnenju nedopustno. Osebno namreč gojim prepričanje, da humanistika lahko pove veliko relevantnega o marsičem, vendar mora pri tem stremeti k jasnosti, razumljivosti, medznanstvenem dialogu in odprtosti.
Kakšne ambicije imaš še sicer na tem področju, ki si ga raziskoval v diplomski nalogi?
Sprva sem mislil nadaljevati delo na dualističnih sistemih, vendar me je več različnih dejavnikov odneslo v precej drugačne vode. Trenutno se tako največ ukvarjam z interdisciplinarnim proučevanjem zavesti in mističnih izkustev. Diplomska naloga je tako - zaenkrat - postavljena na stranski tir, ni pa izključeno, da ne bo kdaj služila kot osnova za monografijo, posvečeno dualističnim sistemom. Vsekakor pa svojo akademsko pot želim še naprej nadaljevati na področju filozofije duha (k temu bi primaknil še filozofijo religije in filozofijo znanosti, s katerima se zadnje čase vse več ukvarjam) - kakšno obliko bo to delovanje privzelo, pa je še vprašanje časa.
