Tetoviranje. Umetnost, ki za platno uporablja kožo. Sega daleč v zgodovino, ko so tetovaže označevali identiteto, status, poklic ali celo lastništvo. Kot vsaka umetnost zahteva ogromno truda, odrekanj in stalno iskanje novih izzivov.
Šestindvajsetletni Daniel Černi je pred dobrim letom rodne Renkovce zamenjal za norveško mesto Kristiansand, kjer sta s prijateljem po nekaj mesecih sodelovanja odprla svoj studio:
»Sprva nisem niti vedel, da grem na Norveško. Vendar je želja po ustvarjanju in širjenju tetovatorskega znanja bila močnejša od nizkih norveških temperatur. In tako se je počasi začelo. Videl sem priložnost v tem, kar delam in posledično na Norveškem ostal. Mraz pa nekako skušam odmisliti.«
Sami sebi poskusni zajček
Daniel razlaga, da odkar pomni ljubi risanje in umetnost. Pri petnajstih je želel prvo tetovažo, a so ga zavrnili:
»Takrat sem si rekel, zakaj si ga enostavno ne bi naredil sam? Pa sem naročil čisto navaden začetniški kit in začel. Mislil sem si, da je podobno risanju, a sem se krepko zmotil. Tetoviranje je čisto drugi način. Vseeno sem bil navdušen nad prvo tetovažo. No, mama malo manj,« se v smehu spominja.
Zakladnica z nagradami se počasi polni
Prekmurec se rad udeležuje različnih konvencij in tekmovanj, saj s tem širi svoja obzorja in se vedno nauči nekaj novega. Je pa pobral tudi že nekaj nagrad.
»Ni jih veliko, ampak jih počasi začenjam zbirati. Tako sem v Beogradu osvojil tretje mesto, prav tako v Kristiansandu. Na Nizozemskem v Arnhemu pa sem se najbolje izkazal, dvakrat sem namreč osvojil zlato,« našteva Černi.
V letih tetoviranja je doživel že precej vzponov in padcev, nekajkrat ga je celo prešinila misel, da bi popolnoma odnehal. A vseeno ni. In zdaj ve, da se s tetoviranjem želi ukvarjati, dokler mu bodo oči in roke to dovoljevale.
Rad se vrača v Prekmurje
»Norveška je zelo zanimiva in razgibana pokrajina s številnimi fjordi. A vseeno se ne more primerjati s Prekmurjem. Tü je mer, tü smo mij doma, tou je naše,« zaključuje Černi.
Zato se še vedno rad vrača domov za mesec ali dva.
