Pritoževanje, da se nič ne splača, še nikomur ni pomagalo do službe

V tednu vseživljenjskega učenja ozaveščamo dejstvo, da se učimo vse življenje in iz različnih razlogov. Nekateri zato, da bi bili uspešnejši pri razvoju svoje poklicne kariere, drugi zato, da bi dvignili svojo samopodobo, izboljšali komunikacijo z ljudmi ali aktivnost v lokalnem okolju, tretji zato, da se bogatijo, rastejo in plemenitijo svojo dušo.

Učenje ali usposabljanje pa je lahko tudi orodje na poti do samozaposlitve, ustanovitve podjetja, socialnega podjetje, začetka društvene dejavnosti. V današnjih časih, ko se spodbuja podjetnost in kreativnost, razvoj malih podjetij,  socialno podjetništvo, opravljanje storitev kot osebne dopolnilne dejavnosti, smo na Ljudski univerzi Murska Sobota ponudili kar nekaj programov, ki ob strokovnih vsebinah in praktičnem učenju, omogočajo pridobivanje te tako imenovane »podjetniške« miselnosti in ustreznega znanja potrebnega za samostojno pot.

Pogovarjali smo se s Sandro Šnepf,  mlado prevzemnico kmetije, ki obiskuje program Ponudnik tradicionalnih pridelkov, izdelkov in storitev in Vesno Kitthiya, ki si  je nova znanja pridobivala v programu Oblikovalka tekstilnih izdelkov, pridelkov in storitev.

1. Učimo se vse življenje, pa vendar je potrebno kar nekaj motivacije, da se odločimo za vključitev v daljši izobraževalni program ali usposabljanje. Kje ste vi dobili spodbudo? Se vam je zdelo, da bo program pripomogel doseganju vaših ciljev?

Sandra: Niti ni potrebna neka posebna motivacija, če imaš željo, da se nekaj naučiš in imaš možnost, da izveš informacije, katere lahko pripomorejo k lažjemu doseganju ciljev. Vsaka nova informacija in vsako novo pridobljeno znanje je dobrodošlo in zelo pomembno. Ko želiš nekaj sam ustvariti pravzaprav najprej niti ne veš kako začeti  in te je strah, če ti sploh lahko uspe.

Vesna: Zdi se mi povsem naravno, da se nikoli ne nehaš učiti in zato sem se že pred izgubo svoje prejšnje zaposlitve udeleževala raznih tečajev ali dogodkov, ki so mi dali dodatna znanja in veščine. Ni mi bilo škoda časa in denarja za te reči. Pridobivanje dodatnih znanj se mi zdi dragoceno – ne le zaradi samih praktičnih vidikov, temveč tudi zaradi tega, ker te opolnomočijo, ti pomagajo pri ohranjanju duševnega in telesnega zdravja,  greš med ljudi, delaš nekaj, kar ti pride prav, te veseli in ti nekaj pomeni. Če si nekako oborožen s temi znanji, se mi zdi, da se tudi lažje odločiš, da boš stopal/a po lastni ustvarjalni in podjetniški poti, več si pripravljen v to vložiti, tvegati in si postavljaš druge prioritete. Tudi če gre za odločanje, kam boš poslal prošnjo za zaposlitev, v kakšnem delovnem okolju si pripravljen delati, pa tudi to, kaj lahko ponudiš družbi z vsem tem znanjem. Vendar pa te lahko vse to v določenih trenutkih tudi frustrira, sploh če s področja svoje stroke zaznavaš probleme, jih poskušaš ozavestiti, o njih poročaš in ponujaš možne rešitve, laična javnost in politika pa problem ignorirata ali se ga lotita povsem napačno.

Kar pa se tiče konkretne udeležbe na usposabljanju za oblikovalko tekstilnih izdelkov z elementi tekstilne kulturne dediščine, bi rekla, da se je priložnost ponudila kar sama in pravočasno – ravno sem izgubila zaposlitev in četudi sem prej imela le nekaj malega izkušenj s šivanjem, me je ta smer oblikovanja vendarle že dolgo zanimala. Že kot otrok sem rada opazovala babico pri šivalnem stroju – imela je staro singerco na nožni pogon, ki še vedno dela – in jo v kakšnih enostavnih rečeh posnemala. Ona je znala napraviti lepe reči. Takrat sem kaj malega zašila svojim igračkam. Ker se povezuje s kulturno dediščino, ohranjanjem rokodelske veščine vezenja, ker pri tem lahko uporabljaš naravne materiale in ni ovir za ustvarjalnost, sem takoj zagrabila za vabo. Prej sem mi je zdelo hudo, da bom morala na zavod, ko pa sem tam začela spoznavati, česa vse se lahko učiš in da ti za to ni treba ničesar plačati, me je to pomirilo in sem v svoji brezposelnosti naposled videla tudi nekaj pozitivnega.

2. Kako ste se vživeli v novo učno okolje, ki se razlikuje od klasičnega šolskega? Bi glede programa kaj posebej izpostavili?  Vam je dal zagon za nadaljnjo samostojno pot?

Sandra: V učno okolje se ni bilo težko vživeti, saj sem pred približno pol leta bila v programu Podjetno v svet podjetništva, kjer so bila podobno organizirana predavanja, ki niso tista tipična kot v šoli. Glede na tisto formalno učenje je tukaj vse bolj sproščeno, več komuniciramo s predavatelji  (ne samo poslušamo) in med sabo delimo znanja, mnenja, izkušnje, ideje - spoznavati nove ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi je vedno zanimivo. Predvsem so koristni primeri dobrih praks, spoznavanje tistih, ki že  uspešno obratujejo, saj lahko od njih izvemo veliko informacij, ki nam lahko še kako pridejo prav, pa če so pozitivne ali negativne. Zgodbe uspešnih me vedno spodbujajo, in mi dajejo dodatno motivacijo, ampak za enkrat še ni bilo tistega odločilnega koraka.

Vesna: Seveda najprej ne veš, kaj te v resnici čaka... kakšni bodo mentorji, bo zanimivo ali ne, bomo v redu skupina, s kakšnimi materiali in zahtevami bomo delali, imam sploh ustrezno znanje, da lahko sledim, kako po koncu, itd... Vendarle pa je bil program tako zastavljen, da je vseboval vsega pomalem. Teoretičen del, ki se tiče seznanjanja s kulturno dediščino mi niti ni preveč tuj, saj sem se doslej s tem že srečevala in tudi jo vključevala v svoje prejšnje projekte. Ker nisem iz šiviljske stroke sem si za praktičen del najprej izbirala najlažja dela, na primer izdelavo vezenine na šalu. Ko sem prav kmalu spoznala, koliko potrpežljivosti premore mentorica krojenja in šivanja Trezika, pa sem si jo že upala prositi za pomoč pri izdelavi krila, nato obleke in nato še dveh kril, da bi mi ja kaj ostalo v glavi, ko bom te reči delala sama. Neverjetno, koliko poguma mi je vlila, enako velja tudi za Sonjo in Tanjo. Tudi kot skupina smo v redu delovale in si med sabo pomagale, tudi po koncu programa se še vedno družimo, kakor pač katera utegne. Toliko različnih osebnosti, znanja, izkušenj, energije na kupu. Nastali so prav lepi izdelki, napravile smo facebook stran, postavile razstavo, ki je požela kar nekaj pozornosti, pripravljamo še več reči... ni to lepo? Na koncu – govorim seveda za sebe – bi si želela, da bi program trajal dlje. Še par mescev več praktičnega dela z različnimi modeli, pa še kakšen dodaten mesec, dva za seznanjanje s podjetništvom, kajti za slednje se mi zdi, da je bilo prekratko. Več nas udeleženk se zanima še za druge rokodelske spretnosti, na primer za lončarstvo, pletenje iz šibja in ličja, tkanje, sitotisk, izdelavo nakita... in če bi to lahko povezali s tekstilom v celotno oblikovanje, bi bilo fantastično. Naša pomurska razvojna priložnost je tudi v tem, da te reči in znanja ohranjamo in jih ponosno pokažemo – domačinom in tujcem. Konec koncev so del naše identitete, nekaj, zaradi česar se mi ločimo od drugih in ravno to je zanimivo. Upam, da se bo ob vsem vloženem trudu razvila kakšna zanimiva zgodba in da bo lokalno okolje v tem prepoznalo veliko vrednost domače ustvarjalne obrti in rokodelstva ter jo s tem neposredno podprlo. Ne bi bilo fino, če ima vsaka hiša vsaj en izvezen prt ali zavese, da hodimo v trgovine z unikatnimi platnenimi vrečkami ali pa da svoje prenosnike, telefone ali tablice nosimo v unikatnih torbah? Da ima vsaka ženska vsaj kako po meri zašito krilo ali tuniko z vezenino, da ne omenjam oblek za posebne priložnosti, ali pa celo kose hišnega in vrtnega pohištva, oplemenitene z domačim oblikovanjem? Kaj šele mnogotere možnosti izdelave kvalitetnih spominkov za turiste – tudi brez tega ne gre.

V resnici šele tedaj, ko sam ponudiš izdelke ali storitve izpod svojih rok ali v sodelovanju z drugimi, vidiš, kolikšna je ozaveščenost v neki skupnosti,  pa konec koncev niti ni važno, na katerem področju deluješ. Šele ko iščeš načine, kako priti do pozornosti bodočih kupcev ali naročnikov ugotoviš, da je prava umetnost nevsiljivo in učinkovito promovirati izdelek.

3. Za konec nam zaupajte še vašo misel, motiv ali nasvet, ki  vas spremlja pri vaših odločitvah in bi ga želeli delili z tistimi, ki morda v teh dneh potrebujejo spodbudo za korak naprej.

Sandra: Nimam neke posebne misli, ki bi ji sledila, ampak menim, da je pomembno, da kar koli pač delamo, delajmo radi in s srcem, saj če ni volje tudi uspeha ni.

Vesna: Ne vem, kaj naj rečem... ljudje bi morali manj gledati televizijo, viseti na internetu in zapravljati svoj dragocen čas za reči, ki sploh niso pomembne. Pritoževanje, da se nič ne splača, še  nikomur ni pomagalo do boljšega počutja, kaj šele, da bi zaradi tega kdo dobil zaposlitev ali pa celo ustvaril novo delovno mesto. Tudi izgovarjanje na krizo, birokracijo in zakonodajo ne rodi konkretnih rezultatov, četudi mene marsikaj moti. Recimo dvoumna pravila in to, da ti dva iz istega ministrstva drugače tolmačita kako uredbo. Samo čez to moraš iti in si reči, da te to ne bo omejevalo pri ustvarjanju.

Sproti se na lastnih izkušnjah učiš, se velikokrat opečeš... Zdi se mi pomembno, da pa kljub vsemu vztrajaš, nekaj ustvarjaš, četudi nimaš trenutno zaposlitve. Vsak lahko recimo z lahkoto registrira osebno dopolnilno delo in ponudi svoje izdelke, mogoče sčasoma tudi na ta način prideš do kakšne zaposlitve ali pa ustanoviš podjetje. Če ne, pa vsaj delaš na tem, da si sam pomagaš in ne čakaš na tistih nekaj evrov drobiža, ki ti jih mesečno posodi država. Imaš kaj pokazati in to je pomembno. Ne pričakujem hitrih rezultatov, teh ni niti v naravi niti v človekovi evoluciji.

Prav vsi lahko počnemo kaj, da si olajšamo čakanje na boljše čase. Lahko smo aktivni v društvih, se udeležujemo prostovoljnih dogodkov, lahko hodimo na kakšne brezplačne tečaje in predavanja – samo poglejte koliko reči se odvija v kakšnih mladinskih centrih, po domovih za ostarele, po knjižnicah ali neprofitnih organizacijah. Medtem si oglejte, kaj vam nudi  Zavod. Tudi sami lahko kaj organiziramo. Lahko uporabljamo glavo, roke, noge, da kaj napravimo. Po dodatno znanje se lahko napotimo do kakšnega starejšega, ki ga bo z veseljem delil ali pa si sposodimo knjige. Medtem še poskrbimo, da si pridelamo dovolj lastne hrane – kdor nima vrta, se lahko pozanima, če je kje kdo, ki daje zemljo v najem ali včasih celo zastonj, samo da je obdelana! To ni nobena umetnost. Poglejte na ponudbe Sklada KZ, tam dobiš marsikaj v zakup za majhen denar. Marsikje dobiš zastonj gnoj, da pognojiš koliko je potrebno, ne rabiš kemikalij. Gole polže lahko pobiraš z rokami, lahko gojiš nekaj kur in rac, če rabiš učinkovite uničevalce škodljivcev, na koncu pa poješ njihova zdrava jajčka. Travo ti pokosi koza ali druga žival, ali pa to lepo napraviš s koso – nauči se kositi, pa ne rabiš nobene kosilnice in še razgibaš se. Tudi divje rastline so vir bogastva, zakaj ga ne bi spoznali? Smo mar pozabili, da smo bili še včeraj vsi kmetje, le redki med nami ne? Ne čakajmo na druge, nima smisla. Ob vsem tem ni časa, da razmišljaš o krizi in o tem, česar nimaš, pa da je življenje nepravično. Kljub vsemu pa se mi zdi pomembno še naslednje: država smo mi vsi. Ti, jaz, inšpektor, učitelj, tvoj vnuk, otrok, brezposelni, predsednik uprave banke, tajkun, svetnik in lopov, kaj vem kdo še vse... Treba je zahtevati, da se popravijo slabo napisani, dvoumni, neživljenjski ali pa celo neumni predpisi in da se dosledno uveljavljajo tisti, ki ščitijo ljudi in naš življenjski prostor, vključno s tem, kar je dobro za naravo. Ni potrebno imeti doktorata iz vsakega področja, da vemo kaj je prav in kaj ni. Ni nam treba imeti vsega predpisanega, da bi znali stvari delati. Nas vseh brezposelnih – uradno in neuradno, prekernih, slabo plačanih ali sploh ne, je za celo vojsko, predpise pa piše peščica. Lahko smo toliko pametni, da izkoristimo moč pritiska končno za nekaj dobrega.

Nič pa se ne bo izboljšalo samo po sebi in tudi krize ne bo konec, če ne bomo sami kaj naredili za to. Začnemo pa lahko na svojem lokalnem področju, v svoji vasi ali skupnosti. Tudi s tem se lahko ukvarjamo dokler smo brezposelni in še bolj ko smo!