Robi Poredoš v svoji knjigi "Tü je Amerika" na zanimiv način opisuje izkušnje iz življenja v ZDA. Pisanje mu je vzelo več kot leto dni časa, k ustvarjanju pa so ga med drugim spodbudile razlike in podobnosti med Slovenijo in ZDA.
Nedolgo nazaj smo pisali o življenjski zgodbi Slavka Baranje, ki ga je ljubezen gnala onkraj luže, tokrat pa vam predstavljamo knjigo "Tü je Amerika", ki je nastala izpod peresa Prekmurca Robija Poredoša, ki v New Yorku dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije (STA). Pisanje mu je vzelo kar nekaj časa, saj zaradi rednega službenega pisanja proste trenutke raje preživi daleč stran od računalnika in tipkovnice.
Pisal več kot leto dni
Decembra letos bo dvajset let, odkar se je preselil v ZDA, kjer mu kot dopisniku STA dela ne manjka. Zato je predlog založnika Dušan Helda iz Maribora, da naj napiše knjigo, najprej naletela na blokado v stilu "kje pa imam čas za dodatno pisanje". Toda ideja je ostala in bila realizirana, le pot od ideje do knjige je bila nekoliko daljša.
"Knjigo sem ustvarjal kar precej časa. Vse skupaj je trajalo več kot leto dni, razlog za to pa je predvsem pomanjkanje časa in izpraznjenost od pisanja kot pa kaj drugega. Pisanje knjige mi je zato vzelo več časa kot bi moralo," pravi Poredoš.
Razlike med Slovenijo in ZDA na šaljiv način
Kot dopisnik STA je navajen na agencijsko pisanje, ki ima določena pravila, pri čemer visoko kotira jedrnatost. Zato se je odločil, da ustvari zbirko kratkih zgodb o njegovem podoživljanju ZDA, o izkušnjah, ki jih je z leti pridobil ter o manjših oziroma večjih razlikah med življenjem in delo v ZDA ter v Evropi oziroma Sloveniji. Vse to je opisal na šaljiv, zabaven in vsem razumljiv način. Temelje za knjigo je sicer postavil obisk njegove sestrične in njene hčerke.
"Šli smo mimo urejene vrste čakajočih na avtobus blizu mojega bloka v Kew Gardensu, v Queensu. Sestrična me je vprašala kaj čakajo ti ljudje in sem odgovoril, da na avtobus. Začudeno je dodala vprašanje: “A pa tako lepo v vrsti?”. Spomnil sem se na moja študentska leta in vkrcavanja na avtobus v Murski Soboti ali Ljubljani, ko smo vsi navalili na odprta vrata kot razbojniki na zlatnike in sem spoznal, da je njeno začudenje nad urejeno vrsto iskreno. Če bi skušal v New Yorku mimo koga pred mano v vrsti, bi dobil zvrhan krožnik jezikove župe in še kaj. Potem sem se spomnil, da so bile pri nas včasih vrste znamenje pomanjkanja česa, v Ameriki pa ljudje čakajo v vrstah za stvari, ki jih v bistvu ne potrebujejo ali pa vsaj ne tako nujno".
V New York zaradi ljubezni
V knjigo je dodal zgodbe tudi o drugih izkušnjah, poigraval se je z različnimi zgodbami slovenskih in ameriških politikov, poleg tega pa ne manjka zgodb o vsakdanjem življenju v ZDA. Slovenijo je za New York, podobno kot njegov dobri prijatelj Slavko Baranja, zamenjal zaradi ljubezni. Dogovor za delo je sledil kasneje.
"Z nekdanjim direktorjem STA Tadejem Labernikom sva se po mojem obvestilu, da se selim v New York dogovorila, da bo STA za dve leti potrebovala dopisnika. S 1. januarjem 1998 je takrat še vedno zelo mlada Slovenija začela dveletni mandat članice najpomembnejšega organa ZN Varnostnega sveta, ker je bil zelo odgovoren položaj. Pod vodstvom Danila Turka je diplomatska ekipa Slovenije v New Yorku svojo nalogo opravila gladko".
Lahko bi dejali, da je nato iz prve vrste spremljal vsa pomembnejša dogajanja v ZDA.
Vmes je izbruhnil slavni škandal predsednika Billa Clintona s pripravnico Monico Lewinsky, zapleti z volitvami na Floridi med Alom Gorom in Georgem Bushem mlajšim, pa 11. september in vojna proti terorizmu. Američani so potem dvakrat izvolili temopoltega Baracka Obamo za svojega predsednika, sedaj pa šli v obratno smer in izvolili Trumpa. Dela ne zmanjka.
"Kot rit in srakica"
Ne le v New Yorku, oziroma v ZDA, vsepovsod v tujini je lažje, če imaš ob sebi nekoga iz rodne države, če ne že rodnega kraja. Tega se je zavedel že pred leti, ko mu je "družbo" delal poslovnež Jože Casar iz Rakičana, ki je nekaj let živel v New Jerseyu, nato pa ga je poslovna pot vodila v Atlanto. Nedolgo zatem je na sprejemu v čast boksarju Dejanu Zavcu v slovenski cerkvi srečal Slavka.
"V ZDA sva skoraj enako število let, on je živel v Astoriji v Queensu na isti ulici kot sem kasneje, ko se je Slavko že preselil v New Jersey, živel sam. Vendar se nisva poznala, videla ali srečala. Odkar se poznava, pa sva kot pravi prekmurski rek – kot rit pa srakica. Podobne izkušnje, podobna mentaliteta, podobne finte. Slavko je nogometaš in izjemno uspešen učitelj tega športa najmlajšim Američanom. Z veseljem sem mu občasno pri tem pomagal, čeprav mi ni nikoli niti približno uspelo otrok ohraniti tako navdušenih in animiranih kot to njemu uspeva z lahkoto. V naslednjem desetletju lahko pričakujemo kakšnega ameriškega reprezentanta, ki se bo z veseljem spominjal nogometnih začetkov pri Slavku".
Anekdot za eno knjigo
Včasih je poleg pisanja za STA uspel napisati še kaj za druge medije, toda za to enostavno ni več časa. Kot pravi sam, je delo za STA sedaj, ko ZDA vlada slovenski zet preveč intenzivno, da bi pisal še za koga drugega, pa tudi odnosi s sodelavci in šefi so urejeni.
Tekom let se je nabralo kar nekaj zanimivih anekdot, še za kakšno knjigo. Nekaj teh je sicer opisanih že v tej knjigi, za katero pa upa, da ni zadnja. Anekdota, ki nam jo je zaupal je povezana z nekdanjim demokratskim senatorjem slovenskega rodu Tomom Harkinom.
"Spremljal sem obisk enega od naših ministrov pri senatorju, katerega osebje mi je zagotovilo kratek intervju, vendar je moral Harkin odhiteti na pomembno glasovanje iz pisarne v senatno dvorano. Senatne pisarne so v posebnih zgradbah, glasovanja pa potekajo v tisti znani kongresni palači in senatorji imajo pod zemljo svojo železnico, ki jih vozi sem in tja. Harkin je hitel na vlak, jaz mu molim mikrofon pod nos in ga sprašujem, on odgovarja, drviva mimo varnostnikov, ki jih umiri senatorjev gib roke, naenkrat sediva na vlaku in se peljeva, prideva do končne postaje in končava ter se posloviva. Harkin drvi naprej na glasovanje, jaz zadovoljen z materialom, ko me prešine, da ne vem kje sem in ne znam več nazaj oziroma ven iz podzemnega kongresnega labirinta mimo mrkogledih kongresnih policistov. Na srečo se je senator odzval na moj zasoljeni vzklik izgubljenega presenečenja, prišel nazaj zagrabil enega od policistov in mu zabičal naj bo moj turistični vodič, dokler ne zadiham svežega zraka".
Za New York pravi, da je zapleteno mesto, ki ga lahko bodisi ljubiš ali sovražiš. Življenje tam vsakodnevno namreč prinaša nove izzive, pravi tudi, da je nekaj posebnega že sama vožnja na določen cilj s podzemno železnico, avtomobilom ali peš.
"Vsak dan je nekaj novega in zanimivega, toliko zabavnih in raznolikih karakterjev pa sem nazadnje na enem mestu srečal morda daleč nazaj, ko sem tik pred izdihom pokojne Jugoslavije služil vojaški rok na meji med Albanijo in Makedonijo".
Smiljan Kuhar
