"Velikih projektov ni v coni udobja," pravi Maja Golubovič, Pomgradova gradbena inženirka, ki je nominirana, da postane tudi inženirka leta.
Med nominirankami izbora v okviru projekta Inženirke in inženirji bomo! se je letos znašla tudi Pomurka Maja Golubovič, ki v enem največjih in najuspešnejših pomurskih podjetij pravkar deluje kot odgovorna vodja del na gradbišču na Švedskem. Tam 50 kilometrov južno od Stockholma vodi izgradnjo stanovanjskega kompleksa s 94 stanovanji na skupno 8.800 kvadratnih metrov.
V intervjuju za interno revijo podjetja leta 2013 je povedala, da si je sicer večino otroštva želela postati veterinarka, tehnična stroka pa jo je začela zanimati v srednji šoli. Njen začetek pri podjetju pa so zaznamovali prav tako projekti na gradnji blokov in visokogradenj.
Nič več nevidne
Namen projekta Inženirka leta je sicer nasloviti problem 'nevidnosti' inženirk v družbi, cilj pa pokazati zanimivosti in koristne lastnosti njihovega dela. Raziskave namreč kažejo, da je v Evropi na študijih STEM (angleški akronim za znanost, tehnologijo, inženiring in matematiko) le dobra četrtina deklet, kar v Sloveniji predstavlja eno od treh študentk na tem področju.
Vsako leto se pod pokroviteljstvom različnih interesnih organizacij spozna 10 inženirk, ki izstopajo na svojem področju z željo, da mlade spodbudijo, navdušijo, ali opogumijo za izbiro študijske in poklicne poti inženirke.
Pri izboru se upoštevajo zanimivost inženirk, pripovednost, njihove zgodbe in prispevek k razvoju tehnologije, družbe ali gospodarstva. V središče izbora pa se ne postavljajo sami inženirski dosežki nominirank, temveč njihove odlike in potencial, ki služi kot navdih mlajšim generacijam.
Neutrudna optimistka, ki se uči iz napak
Maji v podjetju zaupajo največje gradbene projekte, ker se nenehno izkazuje s svojim znanjem, odnosom do dela in svojih sodelavcev ter izkazano zavzetostjo.
"Največji izzivi so pri zahtevnih projektih v tujini, ko si na vsakem koraku postavljen izven cone udobja in utečenih procesov," pravi Maja.
Ponosna je, da si upa priznati napake in se na njih naučiti, ter ob tem ostaja neutrudna optimistka. Kljub norim uram v službi, še vedno najde dovolj časa za trening maratonskega teka, ki jo je naučil še prepotrebne vztrajnosti.
S svojim pristopom k delu želi pokazati vzor ostalim: "Prevzemanje vedno novih odgovornosti in neznanih nalog v neznanem okolju ne hromi, ampak prinaša občutek odrešitve in samozavest".
Avtor: Monika Baša
