Študenti bodo (spet) protestirali. Pozivajo na ulice, ker zahtevajo kakovostno in dostopno izobraževanje, ne glede na socialni položaj posameznika. To so splošne zahteve, ki bi jih lahko postavili kdajkoli, kajti vprašanje pravičnosti nikoli ni dokončno. Izobraževanje nikoli ni bilo enako dostopno. Razlike nastopijo že v izhodišču, v okoljih (socialna neenakost), v katerih smo rojeni, v družinah (socialna neenakost), v katerih smo vzgojeni itd. Poleg tega govorimo o dodiplomskem izobraževanju, ki ima po mojem drugo konotacijo in namen, kot je namen obveznega šolstva (osnovna šola). Dodiplomski študij ni univerzalna pravica, saj se veže na intelektualne sposobnosti, pa če nam je to všeč ali ne. Študij pomeni usposabljanje človeka v strokovnjaka na intelektualnem nivoju. Subjek, ki je uspešno prestal proces študija, bi moral postati avtonomni kritično razmišljajoči posameznik, opremljen s koncepti in s sposobnostjo globinskega zaznavanja pojavov, v katerih živi. Študij pa se je namesto tega prelevil v obljubo o lagodnejšem življenju ter v sanje o certifikatu, ki ti ne zapre še preostalih možnosti.
Študij in diplomo smo mistificirali, razširili in z napačnim razumevanjem enakega dostopa in enakopravnosti razvrednotili tisto, kar bi naj študenti v družbi predstavljali. Dejstvo je, da nas polovica generacije ne more študirati. Ne gre za to, kdo si študij iz finančnih razlogov lahko privošči in kdo ne. Gre samo za to, kdo študij zmore in kdor ga ne. Različni smo in s tem ni nič narobe. Še enkrat, dejstvo je, da študij ni za vse in študij ne bi smel postati obljuba za brezplačno vstopnico za obljubljeno deželo. Ni vstopnice in ni obljubljene dežele. Spomnimo se časov, ko smo obiskovali osnovno šolo: recimo 20 % odličnjakov, 32 % prav dobrih učencev, 32 % dobrih učencev, 12 % učencev z zadostnim in navadno 4 % učencev z nezadostnim učnim uspehom. V osnovni šoli se nam pokažejo ogromne razlike na področju učenja in intelektualnih sposobnosti. Kažejo se različni talenti (z učnim uspehom se forsira samo "en" talent) in ne vidim razloga, zakaj bi se nas moralo toliko spustiti v študij in zavreči tisto, za kar smo rojeni. Če bi imel dar obrtnika, bi z veseljem in s častjo (in verjetno bi imel ves potencial za srečno in uspešno življenje) izuril svojo veščino in to bi lahko bila moja vstopnica za boljše življenje. Ne glede na katerem področju smo močni, to ne pomeni, da moramo vsi v gimnazije. Pot za uspešno življenje ni ena. Poti si moramo ustvarjati sami. Nikjer ni gotovosti, ki jo tako neumno iščemo v študiju. Mi pa smo prepričani, da je edina uspešna pot direkten prehod iz osnovne šole skozi gimnazijo na faks. Mnogo naših sošolk in sošolcev je zapustilo osnovno šolo komaj pismenih in z ogromnimi težavami v branju. Če mi ne verjamete, vprašajte učiteljice. Zdaj bi se pa vsi šli igračkanja v zvezi s študiranjem. Zaradi tega, ker študiramo v tolikšnem številu, študij ne more biti kvaliteten, kajti če bi bil pisan za tiste odličnjake in boljše učence s pravdobrim uspehom v osnovni šoli (recimo, da iščemo vzporednice z intelektualnim potencialom človeka), bi bil študij v intelektualnem smislu dostopen le dobri četrtini v posamezni generaciji. Zaponimo si, študij ni pot za v srečno življenje. Teh poti je veliko. Vsakemu od nas ustreza pač drugačen teren, drugačna proga. Ne imejmo ene poti za najboljše, ker naših življenj ne moremo klasificirati na dobre, boljše in najboljše. To je bizarni absurd.
Kot študent bi se moral izjavljati za bodočega intelektualca. Moje prvenstveno poslanstvo v tem obdobju je študij in usposabljanje s koncepti, v katerih in s katerimi prevzemam bodočo vlogo, ki jo bom po diplomi vračal v družbo. Študij je le prehodno obdobje, usposabljanje za strokovnost v okviru znanosti in stroke. Moje delovno orodje bo kritično refleksiven um, sposoben metafizične percepcije. Za to študiram. Moja vloga kot študenta ni, da preživljam samega sebe in zato delam preko študentskih servisov na področjih dela, ki so daleč in izven tistega, kar se učim na fakulteti. To je nesmiselno, pa vendar ravno to študenti želijo ohraniti. Kot študent absolvent ugotavljam, da ljudje študirajo, ker tako podaljšajo in odložijo odločanje o tem, kaj bi v življenju radi postali. Mnogi študirajo, ker v času študija lahko živijo za ta trenutek, za en dan, vse ostalo pa pustijo za tisti nekoč, ko ta milni mehurček poči pod prisilo izrabljenih statusov. Šele takrat se večina namerava srečati z družbeno realnostjo, ki vlada tam zunaj, izven študentkse sfere, v kateri prevladuje vsakodnevno množično omamljanje (alkohol idr.). Sodoben slovenski študent je povprečno gledana najmanj enkrat tedensko visoko pijan. Večina študentskih žurov se dogaja med tednom (in žuri so vsakodnevno na sporedu!), ko so redna predavanja in vaje, ampak že na podlagi številčne udeleženosti na neobveznih predavanjih lahko spoznamo, koliko pomeni študij študentu. Tam so, da opravijo izpite in dobijo certifikat. Malokateri študent pa je tam z namenom, da se usposobi za visoko kvalificiranega misleca na svojem področju. Namen študija smo ubili, študij in znanje razvrednotili, verižna reakcija pa se pozna tudi v prehodu na trg delovne sile, ki tolikšne mase kvazi intelektualcev ne more in noče sprejeti. Prvič zato, ker niso več vredni svojega imena in drugič, ker je trg nasičen z ljudmi s certifikati.
Koliko staršev slovenskih študentk in študentov si lahko privošči vsakoletne poletne in/ali zimske počitnice? Koliko teh staršev odpotuje v tuje dežele, na tuje celine in potuje po vsem svetu? Koliko teh staršev lahko gre vsak dan na pivo (v lokal!)? Koliko teh staršev lahko večino dni med tednom potegne spanec vsaj do desetih dopoldne? Pa vendar večina študentov ne obiskuje predavanj (še posebej tistih, ki niso striktno določeni kot obvezna), se večkrat vsakotedensko opije, si privošči oddihe v letoviščih (zabava, zabava, zabava... iz teh oddihov seveda pridejo še bolj izmučeni kot so se tja odpravili), večina študentov si privošči izlete in daljša potovanja v tuje (celo eksotične) dežele, redkokateri študent vsaten ob sedmih zjutraj in malo je študentov, ki svoje delo - študij - jemljejo resno.
Protest ali demonstracije, ki so napovedane, bodo izpadle kot masoven žur. Je naključje, da se na dan protesta v Ljubljani organizira zaključek Majskih iger, ki velja za enega od največjih študentksih žurov v prestolnici?! Berem, da študentske organizacije pozivajo udeležence protestov, naj se vzdržijo uživanja alkohola - paradoks - hkrati pa iste organizacije prirejajo zaključek Majskih iger (na isti dan!), veležur, kjer je zloraba alkohola nekaj povsem običajnega in ključnega za uspešno izpeljano organizirano prireditev.
Študij ni privilegij in ni pravica. Študij je garanje in proces oblikovanja samega sebe v bodočo celico intelektualnega telesa družbe. Študij je odgovornost in ne zabava. Zato ne podpiram študentskih organizacijij, ki pripravljajo te množične proteste proti reformam trenutne vlade v zvezi s študentskim načinom življenja in delovanja. Glavna dejavnost teh organizacij pa je itak žur. Vse to pišem kot reden študent v dodiplomskem izobraževanju, kot absolvent na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kdor pa zaradi ekonomskih razmer ni zmožen študirati, naj prejema državno pomoč, da bo zmogel kriti obvezne stroške, ki nastopijo s študijem. Vse ostalo je presežek, ki se utopi v alkoholu in drugih omamah. Posledice pa čutimo vsi člani družbe. To telo je obolelo.
