Tokrat smo se potepali po kraju, kjer bi glede na ime pričakovali, da bo frčalo perje – pa ni bilo ne kokoši, ne rac.
Obiskali smo Pernico, kjer šalo na stran, ima ime kraja stare korenine, in jezikoslovci razlagajo, da izhajajo iz besede perje.
Zakaj prav perje pa domačini razložijo po svoje …
»Stara mama je trdila, da je to povezano s tem, da je Pesniška dolina bila bolj več ali manj močvirno področje, in da so ljudje tu imeli razno pernato žival, od gosi, rac in podobnega.
In so seveda perje tudi zbirali za potrebe postelj in podobnega,« pojasnjuje domačin Drago Horvat, domačin.
Pečat pustili tudi Rimljani
Pernica pa ni le kraj le perja in ptičev – tu so svoj pečat pustili že Rimljani. Dva kamna iz njihove dobe sta danes vzidana v cerkev svete Marjete, ki že več kot 650 let stoji v središču vasi.
Cerkev sv. Marjete, ki je bila prvič omenjena leta 1361. Potem porušena v turških vpadih in ponovno sezidana leta 1576. Zvonik iz leta 670 pa je simbol kraja in viden od daleč.
A v Pernici ne odzvanjajo samo cerkveni zvonovi – slišati je tudi udarce kladiva. Zvok, ki prihaja iz edine kovačnice daleč naokrog, kjer Jože Horvat še vedno kuje po starem.
V tej mali delavnici se kladivo oglaša že več kot stoletje in pol. Koval je dedek, za njim oče, danes pa Jože – tretja generacija, ki še ohranja zvok stare obrti.
»Dedek je prišel sem, tule vzel v najem, pol je to odkupil, potem je tole kovačijo malo dogradil, potem je moj oče prevzel, za očetom pa jaz.
To je bilo leta, jaz sem tak že tu rojen, leta 54, kot otrok vedno v kovačiji ne,« pravi Jože Horvat.
Od ognja in železa k vodi – elementu, ki je v Pernici od nekdaj krojil življenje. Tam, kjer so nekoč poplavljala močvirja, danes zrcali nebo Perniško jezero – ena večjih znamenitosti kraja.
»Voda je pomembna. Se pravi ne, voda je bila, dol leta 68, dokler ni bilo zajezeno in ustvarjeno Perniško jezero, je bila vsaj dvakrat na leto problem in veselje, veselje otrok zaradi rib in vsega ostalega, in problem za kmete, ki so lahko izgubili pridelek,« pojasnjuje Drago Horvat.
Z vodo so znali živeti – včasih jim je vzela, drugič dala. A Perničani ostajajo takšni kot voda sama – mirni, potrpežljivi in močni, ko je treba.
»Oni, oni ta starejši, starejši od nas in moja generacija, to so ljudje preprosti, to so ljudje, ki še vedno ljubijo zemljo, ki še vedno delajo na zemlji.
Resda drugače, kot v mojih časih. Jaz moram reči, da so to ljudje, ki te ne razočarajo,« še zaključuje Drago Horvat.
V Pernici perja res nismo našli. A med zvokom kladiva, vode in zvonov smo našli nekaj boljšega – ljudi, ki znajo živeti mirno in pošteno.
