Folkloristko Mirjam Mencej je s skupino študentov med terenom na vzhodu Slovenije presenetilo živo verovanje v čarovništvo. Gre za doživetja, ki jih opisujejo še danes.
Ene najbolj prepoznavnih prireditev Goričkega Noči čarovnic že lep čas ni, a čarovnice so v teh krajih ostale. Vsaj po prepričanju domačinov. »Verovanje v čarovnice je na vzhodu Slovenije, tudi v Pomurju še danes močno prisotno, čeprav je odvisno, kje raziskuješ,« ugotavlja folkloristka Mirjam Mencej. Kot pravi, je bila v pogovorih z ljudmi presenečena, kako živo ljudje še danes govorijo o tem in da je še danes lahko vsak obtožen čarovništva.
Za nesrečo mora biti nekdo kriv. Coprnica!
S čarovništvom ljudje v večini primerov razlagajo nesrečo: »Za nesrečo mora biti nekdo kriv. Drugi korak je, da se krivca identificira. Krivca običajno iščejo med sosedi, največkrat ženskami. In tista ženska, za katero verjamejo, da je kriva, je lahko še danes označena za čarovnico. Na vzhodu Slovenije se največkrat uporablja izraz coprnica.« Gre za univerzalni kulturni in družbeni fenomen, ki je ponekod še vedno zelo vpet v življenja ljudi, po besedah Mencejeve zlasti v zaprtih vaških skupnostih.
In kakšne čarovnice razlikuje? »Sosedska čarovnica je zla soseda, ki največkrat škoduje pridelku ali živalim, lahko tudi ljudem. Vaška čarovnica je tista, v katero projicirajo razširjene medosebne spore določene skupnosti. Nenavadne nočne doživljaje pa pripisujejo čarovnicam, ki se kažejo kot nadnaravne sile.«
Škodovanje skozi zavist
Kar je ključno pri čarovnicah so medsosedski odnosi. »Ljudje so se bali posameznikov, za katere so domnevali, da jim zavidajo. Verjeli so, da jim lahko skozi pogled ali dotik škodujejo. Tako je še danes.« Vendar pa ni nujno, da gre vedno le za medosebne spore. Lahko se zgodi, da nesrečo, ki se je pripetila, pripišejo osebi, s katero prej niso bili sprti.
Razlogi za obtožbe čarovništva med sosedi so velikokrat povezani tudi z vprašanjem darov, sposojenih stvari, neizpolnjenih obljub o poroki ali sporov zaradi meje.
Sumila, da velja za čarovnico
Folkloristka se je terenu pogovarjala tudi z žensko, ki je sumila, da jo vaščani dojemajo kot čarovnico. A slednja se s tem ni pretirano obremenjevala, čeprav je enkrat na drevesu ob hiši našla prebodeno žabo. Temu ni pripisovala posebnega pomena, Mencejeva pa je vedela, kaj bi lahko pomenilo: »Ljudje so verjeli, da se čarovnice spreminjajo v žabe in če so našli žabo na svojem pragu, je bilo to slabo znamenje. Zato so jo prebodli in na tak način pregnali čarovnico.«
Kljukast nos ali neizmerna lepota
Značajske značilnosti, ki jih ljudje pripisujejo čarovnicam, so predvsem prepirljivost, radovednost, zavistnost, privoščljivost in zloba. »Ključen je lahko tudi videz. Obtožbe se bodo prej vezale na osebo, ki je stara, ženskega spola, k čemur pa bo pripomogla še kakšna telesna deformacija, kot na primer grba, šepanje ali kljukast nos.« Lahko pa gre tudi za izrazito lepo osebo, tudi za moškega.
»Prav tako je veliko tudi verovanja v druga nadnaravna bitja, na primer škrate, vile ali duše umrlih,« nam zaupa Mencejeva. V Sloveniji in na Hrvaškem so vile ohranile pozitiven vidik. To, kar je negativno in kar človeku lahko povzroča slabe stvari, pa se je integriralo v čarovništvo.
