Naproti Marjana Dore je v tokratni nedeljski oddaji sedela letošnja dobitnica najprestižnejšega slovenskega priznanja za gledališko igro Borštnikovo priznanje, Marinka Štern.
Marinka Štern je slovenska gledališka in filmska igralka, ki je leta 1975 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se nato zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču.
V Slovenskem mladinskem gledališču je ustvarila več kot 80 vlog, v vseh teh letih pa je s svojo neverjetno energijo navduševala gledališko in filmsko občinstvo.
Vsake vloge se loti resno
Čeprav nekateri mladinskemu gledališču dajejo manjšo pomembnost, pa se Marinka čisto vsake vloge loti resno in z veliko zagnanostjo.
»Jaz sem se za vsako vlogo enako pripravila. Niso bile vse enako uspešne, ampak nikoli nisem rekla, zdaj pa ne bom, ker mi ni blizu. Ne! Vedno sem nekje iskala pot, kako do nečesa priti.«
Zvesta Slovenskemu mladinskemu gledališču
In čeprav je ustvarjala tudi v drugih slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih, nastopala v televizijskih in radijskih produkcijah, je do konca ostala zvesta Slovenskemu mladinskemu gledališču.
»Mladinsko gledališče je malo drugačno od drugih gledališč, ki imajo repertoar, imajo neke drame, neke velike predstave, kjer so veliki karakterji in imajo zvezdnike itn. Medtem ko mladinsko gledališče je, takrat ko sem jaz začenjala, imelo veliko ansambelskih predstav, to pomeni, da smo vsi skupaj bili v nekem zboru. Ni bilo pa teh klasičnih predstav.«
Iz mladinskega gledališča ji je v močnem spominu ostala vloga Štorklje. Leta 1982 je namreč igrala v igri Ujetniki svobode, kjer je igrala Štorkljo. Ampak ta štorklja ni bila žival, temveč agentka CIE, ki je v modri halji drgnila parket in prisluškovala, takoj zatem pa si nadela siv klobuk in šla na delo. Igra je Marinki ostala močno v spominu, saj ji je bilo všeč prehajanje likov v eni osebi, še danes pa jo kdo pokliče »Štorklja«
Izražanje igralcev
Igralci morajo biti zelo dobro opremljeni s številnimi igralskimi metodami in prijemi, ki pomagajo igralcu do pravilnega izražanja besed in čustev. Ena od metod je tudi način, kako pripraviti sebe, da v igri igralec zajoka. Gre na čustveno vajo, kjer je predpogoj sprostitev telesa.
»Prvo, kar mora igralec narediti je, da je popolnoma sproščen. In potem si začneš predstavljati nekaj, kar te je zelo v življenju prizadelo. In potem si predstavljaš vse okoliščine tistega dogodka. Recimo vidiš svojo mamo, ki je umrla, in vohaš sveče, ki so gorele in se spomniš kako se skloniš k njej, se je dotakneš itd. Skratka cel proces.«
Borštnikova nagrada
Društvo teatrologov je Marinko Štern predlagalo za Boršnikovo nagrado. Kot je zapisala strokovna komisija za podelitev Borštnikovega prstana, je Marinka Štern "suverena igralka, ki je vedno pripravljena iz neznanega narediti znano, povezati nepovezljivo, predvsem pa z natančno igralsko prezenco začarati in včasih kar uročiti gledalke in gledalce"
»Tudi jaz sem bila začudena. Ker konec koncev nimam takega repertoarja, kot ga imajo nekateri dramski igralci, ki so veliko več teh karakterjev in teh možnosti tudi imeli. Ampak očitno se je žirija iz nekega razloga za to odločilo.«
Sama pa se tega dogodka pred samo podelitvijo spominja kot zelo stresnega.
»Zelo vesela sem bila, ampak je bilo tudi zelo stresno.«
Tedne pred podelitvijo je neuspešno pisala govore, zadnja dva dni pa se zbrala in napisala svoj govor, kjer je omenila svoj poklic, kaj dela, kako se boji predstav in kako strah v gledališču ni dober. Govorila je tudi o tem, kako se uzre vase ter kako včasih lahko zaigra neko stvar, zasebno pa o tem nebi govorila.
»Ta govor - nič več ga nisem pisala, ampak sem ga čutila v sebi in sem ga z lahkoto tam povedala.«
