Na začetku v službi ni imel pisalne ali delovne mize, delal je na kavču.
Igor Benkovič je zadnjih deset let vodja oddelka Elektro&software na Transpaku. Kar pomeni, da je njegovo delo res pestro. Kaj pa šele njegovi začetki v podjetju pred 25. leti!
»Zanimivi« je blaga beseda …
Opisujejo ga kot izjemnega strokovnjaka in sodelavca ter odličnega šefa. Njegova navihana in pozitivna energija prav tako pozitivno vpliva na vse sodelavce kot tudi na njemu podrejene; kajti Igor je že deset let na mestu vodje elektro-oddelka, tako software kot hardware.
Delovni začetki
Igor, ki prihaja iz Radencev, zdaj pa živi v isti občini, a v kraju Hrastje Mota, je obiskoval Srednjo elektro-računalniško šolo v Mariboru, smer elektrotehnik in elektronik: »Seveda se spomnim zaključka svoje srednje šole, saj nisem mogel iti niti po spričevalo, ker je bilo to leta 1991, ko se je v Sloveniji odvijala vojna.
Takrat sem se, samo zaradi teh čudnih razmer, vpisal na fakulteto, da me ne bi doletela JNA. Odslužil pa sem vojaški rok v slovenski vojski in začel s prakso v Tovarni polnilne opreme v Radencih.«
Tam se je ekipa, ki je potem predstavljala 'osnovno jedro' Transpaka tudi spoznala. »Začel sem sicer kot električar, že v Tovarni polnilne opreme pa sem tudi programiral. To je trajalo vse do takrat, ko so v Radencih tovarno zaprli.
Potem pa sem hitro, nekaj mesecev po ustanovitvi Transpaka, začel v tem podjetju in sem bil na začetku - kar se tiče elektrike - pravzaprav sam. Saj tudi drugih ni bilo veliko več; le nekaj mehanikov.
Delal sem pa vse - pobiral naročila, pripravljal dokumentacijo, programe … dejansko sem cel obseg dela danes domala dvajsetih sodelavcev delal sam.«
Tudi brez pisalne mize se je dalo
Tako so, dodaja Igor, podobno delali vsi takratni delavci na začetku Transpaka; dokler se ni količina dela povečala, da so zaposlovali nove ljudi: »Nekako je treba začeti (smeh), ne moreš imeti takoj sto zaposlenih.
Tudi naše pisarne - na začetku smo imeli prostore v Slovenski ulici sredi Murske Sobote, tam, kjer je danes hotel - so bile primerne začetkom (smeh). Jaz sem imel recimo svojo 'pisarno' na kavču v takratni sprejemni pisarni (smeh) in sem delal na taki nizki mizici - taki, kot je sodila zraven h kavču (smeh). Saj jaz sem bil tako ali tako večinoma na terenu.«
Ko je Transpak najel prostore v Lendavski ulici, pa je Igor dobil svojo pisarno in tudi mizo, sta pa podobno delo kot on delala še dva: »Smo pa še vedno delali vsi vse, cel delovni krog; okrog leta 2010 pa smo dejansko ločili software in hardware.
Tako da dokumentacijo in naročila pripravljajo eni, program pa drugi. Obseg dela je preprosto postal prevelik, da dosegamo visoko kakovost, smo se pred desetimi leti morali na novo organizirati.«
Občutek za delo z ljudmi
Zadnjih deset let je tako Igor vodja elektro-oddelka: »Moja naloga je načrtovanje aktivnosti, vodenje sodelavcev in še tudi pomoč strankam; pa seveda pomoč kolegom.«
Igor se spomni začetkov na Transpaku kot dobrih, saj je poznal večino sodelavcev, delo pa je bilo, pravi, vedno zelo dinamično: »Tukaj ni nobene stalnice, vse se nenehno spreminja in razvija. In zato je naše delo zelo dinamično in polno izzivov. Kar je zelo dobro, je pa na neki način tudi precej naporno.
Hočem reči - nikoli ni bilo preprosto; ne, ko sem bil mlad, ker sem bil ogromno v službi in še, ko sem prišel domov, sem razmišljal, kako kak izziv rešiti. Zdaj, ko pa sem nadrejen dvanajstim ljudem, pa spet ni preprosto, saj moraš pravilno razporediti, da imajo vsi delo in da si 'fer' do vseh.«
Delo z ljudmi mu, zdi se, sploh ne predstavlja problemov, saj ima ta občutek za delo z ljudmi, mu je pa oteževalna okoliščina, kot sam pravi, to, da se ves čas spreminjajo načrti dela: »Ko ti vse načrtuješ, potem pa se nekje nekaj podre ali zamakne.
Saj to se je dogajalo že prej, samo manj; zdaj je to pogosteje. A tako pač je, nekako vozimo.« Igor pravi, da sicer ne izgublja živcev: »Jaz mislim, da nima smisla povzdigovati glasu … vse se da v mirnem načinu govora in reakcij rešiti; ničesar dobrega ne dosežeš, ko vpiješ; kvečjemu je samo še slabše,« dodaja.
Podjetju lahko še veliko dá
Igor ima 25 let dela v Transpaku in ni, kot pravi, nikoli razmišljal, da bi tukaj pustil službo in odšel drugam: »Pomembne stvari so vedno držale in to se mi zdi res pomembno; čeprav so bili začetki zelo naporni, 'na rdečem', če lahko tako rečem (smeh). Ampak smo nekako prestali. In ponosen sem na to.«
Dodaja, da o pokoju in počitku še ne razmišlja: »Verjamem, da lahko podjetju še marsikaj dam, saj, če se je česa res veliko nabralo v vseh teh letih, so pa to izkušnje.«
