FOTO in VIDEO: Pustila službo, prodala avto in šla na pot z oslico in psičko, zdaj se bliža Pomurju

Francozinja Cindy Chopard se je lepega dne odločila, da bo storila nekaj, o čemer večina le sanja. Pustila bo službo in se odpravila na popotovanje.

A ne sama. S seboj se je odločila vzeti dva dlakava kompanjona - zvesto psičko Mino in oslico Nanette. 

Na popotovanjih je ni strah, vsak dan je nova avantura

Nasmejano Francozinjo najdemo v Grajenščaku, majhni vasici nad Ptujem. Nanjo naletimo med pogovorom z lastnico hiše, ki je nenavadni druščini ponudila prenočišče. Pristane, da se lahko pogovori z nami, a med pogovorom mora počistiti hlev za oslico Nanette. 

Pove, da ji prenočišča ni težko najti, a se najdejo ljudje, ki je ne razumejo ali pač ne želijo ponuditi prenočišča. »Ne skrbi me,« veselo nadaljuje Cindy. Spomni se le enega trenutka zaskrbljenosti. V naših zasneženih hribih je iskala prenočišče zase in za svoja živalska prijatelja. Snežilo je, a prenočišča, niti za postavitev šotora, ni dobila. Le takrat jo je za trenutek zaskrbelo, a izteklo se je dobro. 

Pove, da je na popotovanjih ni strah, vsak dan je nova avantura in vsak dan se kaj novega nauči. 

»Zakaj ne?«

Vprašanje, na katerega Cindy le skominge, je: »Zakaj ste se podali na tako pot?« »Zakaj ne,« odgovori. Z nasmehom pove, da jo to vpraša prav vsak in še zmeraj nima odgovora. Le »zakaj ne«. 

Doma ima več živali, ki čakajo na njo. Konja, kokoši in mačka. Za živali skrbita mama in njen prijatelj. Pove, da je imela tudi koze in ovce, a jih ni več. Ko je še bila doma jih je varovala oslica Nanette, nedavno je do drobnice prišel volk.

Cindy nadaljuje, da je osel dober čuvaj, saj na poti odganja tudi druge pse, ki bi se preveč približali psički Mini. 

Že trinajst mesecev potuje po svetu. »Kam pa naprej,« jo vprašamo. »Madžarska,« je edini odgovor, ki ga lahko poda. Pot si zarisuje sproti, po predlogih ljudi, velikokrat pa tudi glede na prenočišče. Spi, kjer ji dovolijo. Včasih trka na vrata in upa, da bodo odprli ljudje, ki imajo za ponuditi le prazen kotiček hleva, kjer lahko priveže oslico. 

Sama pravi, da je to čisto dovolj. Ima dobro spalno vrečo in lahko spi na tleh, kjer koli. Pove, da rada spi na prostem, ko je vreme lepo in prijetno. Veliko spi tudi v svojem šotoru. 

Pustila službo, prodala avto in šla na pot

A kako se je vse začelo? Kakšne so bile priprave? Odgovori so preprosti, kot je preprost njen pogled na življenje. »Prodala sem avto,« začne zgodbo Cindy. Tako je nabrala nekaj denarja za začetek poti. Vmes tudi dela, da kje kaj zasluži, a zapravi zelo malo.

Za Ptujinfo pove, da veliko hrane dobi od dobrih ljudi, ki jo srečajo. Sadje, sir ali kako drugo dobroto. Oslica je travo, ko je le ne pokriva sneg, za psičko Mino pa si s seboj tovori vrečko pasje hrane, večinoma podarjene od dobrotnikov na poti.

Cindy pa je, da se je lahko podala na dolgo pot, pustila tudi službo. Delala je kot urarka, a četudi je delo rada opravljala, ga prav nič ne pogreša. Ne pogreša niti doma, le mamo večkrat pokliče. 

A zakaj na pot prav z oslom? Pove, da so osli mirne živali. Kljub temu da ima konja, je osel bolj primeren za na pot. So umirjeni, pa tudi pojedo veliko manj kot konj. 

Gostoljubnost ljudi in pozornost, ki je ni pričakovala

Cindy za Ptujinfo nadaljuje, da je bila veliko medijske pozornosti deležna v Italiji. Prišla je do Rima, do konca romarske poti, ko je naletela na kopico medijev, ki so jo želeli spoznati. Tudi v Sloveniji je Cindy že prava atrakcija in pove, da take pozornosti ni pričakovala. 

Tudi ljudje jo radi ustavijo, slikajo, ji kaj podarijo. »Včasih je težko reči ne, da ni kdo užaljen,« nadaljuje Cindy.

Tovor nosita oslica in ona, zato ta ne sme biti pretežak. Sprejme le majhna darilca, ki jih lahko poje. 

Iz torbe pa med pogovorom potegne usnjene 'čeveljce' za oslico Nanette. »Poglej, kako so lepi,« veselo pokaže na 'čeveljce'. Te ji je ročno naredil mož, ki ji je nudil prenočišče. Takih gest je izredno vesela. 

»Ljudje so gostoljubni,« govori o Slovencih. Pove, da je videla tudi Cerkniško jezero, sicer prazno, a se ji je posebno vtisnilo v spomin. Zakaj prav Cerkniško jezero? Pravega odgovora nima, ne razmišlja o razlogih, le uživa v svoji poti. 

Živeti s tem, kar ima, in ceniti nematerialno

Cindy pove, da se je med popotovanjem naučila ogromno. 

»Mislimo, da rabimo veliko stvari, pa jih ne. Poglej, ista oblačila, no, zdaj so že nekoliko natrgana, a so v redu,« nadaljuje. 

Pove, da si na poti oblačil in čevljev ne kupuje, ker bi jih želela. So čista potreba in kupuje le to, kar zares potrebuje. Funkcionalna oblačila, ki se lahko posušijo čez noč, praktični in udobni čevlji - le reči, ki so nuja. 

Naučila se je živeti manj materialno, z naravo in svojima popotniškima prijateljema. »Življenje je lahko res lepo,« doda.