V Svetem Juriju na Goričkem nastaja prava mojstrovina, ki navdušuje tako domačine kot tujce. Za vsemi okusi bureka stoji ena ženska, neustavljiva Šefika Arapović.
V osrčju Goričkega, v vasici Sveti Jurij, kjer življenje teče umirjeno med griči, se skriva kulinarična zgodba, ki preseneča in navdušuje.
Na lokaciji Doma Elizabeta, kjer sobivata izpostava Doma starejših Rakičan in prijetna gostilna, nas pričaka Lucijan Ficko, samostojni podjetnik, ki z roko vodi obe dejavnosti.
A tokrat nismo prišli zaradi domačih prekmurskih jedi, ki jih prav tako ponujajo, temveč zaradi vonja, ki se širi iz kuhinje, vonja po sveže pečenem bureku.
Za tem vonjem stoji Šefika Arapović, kuharica z izjemnim občutkom za pripravo te balkanske specialitete. Njena zgodba se je na Goričkem začela leta 2004, ko je pravzaprav burek sprva bil le prijetno presenečenje za domačine. Danes pa je Šefikin burek že prava legenda, ki privablja goste od blizu in daleč.
Kako se je začelo?
Ko vstopiš v kuhinjo doma te najprej, objame vonj po domačem. Za štedilnikom stoji Šefika, rojena leta 1958 v Jajcu, v Bosni in Hercegovini, in z nežnimi, a veščimi rokami razteguje testo.
Preden je prišla na Goričko, je delala v Mariboru. Življenjska pot jo je nato pripeljala do sorodnikov Fickovih na Ptuju, kjer jo je na eni od sedmin spoznal Slavko, oče Lucijana in Andreja.
»Vprašali so jo, če bi prišla pomagat v gostilno,« se spominja Lucijan. »Takrat je bil samo bife s pijačo, Šefika ga je držala pokonci, saj je oče delal v Livu, midva z bratom pa sva študirala.«
Kasneje so začeli graditi Dom Elizabeta. »Šefika je rekla, da rada dela s starejšimi, zato smo sprva načrtovali manjšo enoto za okrog 20 ljudi. Nato smo zadevo malo povečali in se povezali z Domom starejših Rakičan.«
Oče Slavko je Šefiko vprašal, ali zna kaj skuhati, in omenila je tudi burek. Začela ga je pripravljati, ponudili so ga gostom in kmalu so ga začeli naročati tudi domačini.
To je začetek zgodbe, ki združuje tradicionalno kulinariko, osebno predanost in nepričakovano uspešnost.
Bureke pripravlja od četrtega razreda
»Od četrtega razreda sama pripravljam burek. Mama je bila kuharica v šoli, jaz pa sem jo doma opazovala,« se spominja Šefika. Kljub temu da bi danes lahko uporabila stroje, testo raje mesi ročno »tako bolje čutiš, kakšno mora biti.«
»Testo za burek je preprosto: moka, sol in mlačna voda,« nam zaupa in doda, da olje doda kasneje, ko oblikuje kepice.
»Testo nato pol ure počiva, peče pa se eno uro pri 180 stopinjah Celzija.«
Več vrst burekov
Paleta burekov, ki jih ponujajo, je zavidljiva: skutni, špinačni, jabolčni, mesni, krompirjev, zeljnati in celo pica burek.
»Največ povpraševanja je po mesnem,« pojasni Lucijan, »ženske pogosteje izberejo skutnega, mladi pa pica burek.«
»Za burek je najbolje naročiti en dan prej,« doda Andrej, »če pa je naročilo isti dan, prosimo vsaj tri ure prej, zaradi lažje organizacije dela.« Na voljo so mali bureki, primerni za tri do štiri osebe, in veliki, za šest do osem oseb.
Poleg burekov dnevno v gostilni ponujajo malice, pice in jedi po naročilu. Ob večjih naročilih nudijo tudi dostavo.
Vsak dan se pripravi okoli 150 malic, prehrana pa je skrbno načrtovana tudi za stanovalce doma.
Šefika burek pripravlja z veseljem, a vseh skrivnosti za njegov izjemen okus ne izda. Njegova slava je prešla meje Slovenije, saj po njega prihajajo celo iz Avstrije, nekateri pa ga vozijo tudi v Nemčijo. Andrej doda, da ga veliko domačinov kupi tudi za različna praznovanja, kot so rojstni dnevi.
Čeprav je kraj majhen, okoli 460 prebivalcev, naročila prihajajo tudi iz sosednje Avstrije in celo Nemčije.
Vse do Stuttgarta
Medtem ko se pogovarjamo, pride naročit burek Franc Pasičnjek iz Boreče. Pol leta živi z ženo, ki je Nemka, na Goričkem, drugo polovico pa v Nemčiji, blizu Stuttgarta.
»Če ne bi bil zadovoljen, ne bi prišel,« z nasmehom pove Pasičnjek, ki burek naroča že okrog sedem let, najraje skutnega.
»Ko sem doma, ga večkrat naročimo. Zdaj ga bom peljal v Nemčijo, hči in vnukica se ga vedno razveselita.«
Povedal je, da na dva meseca pride domov in ob povratku v Nemčijo nikoli ne pozabi na Šefikin burek.
Gostilna s stoletno tradicijo
Zgodba gostilne Fickovih se je sicer začela pisati že pred stoletjem, z Lucijanovo in Andrejevo babico, ki je slovela tudi po svojih retaših in golažu.
»Gremo k Trejzi,« so takrat rekli gostje, in to ime se je ohranilo do danes.
Po smrti očeta Slavka je vodenje enote doma starejših, ki je bila dokončana leta 2007, in gostilne prevzel Lucijan. Pod svojim okriljem ima enajst zaposlenih, ki poleg dela v gostilni skrbijo tudi za prehrano in čiščenje v domu, ki sprejme do 58 starostnikov.
