Med mestom, podeželjem in duhovnim svetom.
V razstavnih prostorih Pomurskega muzeja Murska Sobota bodo danes ob 18. uri uradno odprli prenovljeni del stalne razstave Ljudje ob Muri, in sicer nova sklopa Med mestom in podeželjem ter Neskončna globina duše.
Gre za pomemben korak v večletni prenovi stalne razstave, ki poteka od leta 2023 in se, kot poudarjajo v muzeju, približuje zaključku.
Prenovljeni prostori obiskovalcem ponujajo razširjeno in sodobneje podano pripoved o življenju ljudi ob reki Muri, tako na levem kot na desnem bregu, z močno poudarjeno identiteto prostora, vsakdanom, zgodovinskimi prelomnicami in duhovnim svetom panonskega človeka.
Direktor Pomurskega muzeja Murska Sobota Branko Kerman je ob tem poudaril, da se muzej z današnjim odprtjem približuje končnemu cilju prenove: »Danes bomo odpirali tri prostore prenovljene stalne razstave. Kot veste, poteka ta prenova že od leta 2023 in zdaj smo skorajda že prišli do konca. Upam, da nam bo uspelo, da bi za ta veseli dan kulture odprli tudi zadnji prostor in potem celotno stalno razstavo, ki bo ponudila obiskovalcem izjemno zgodbo o življenju od preteklosti do danes z obeh strani reke Mure.«
Kot je pojasnil, prenovljeni del sestavljajo trije vsebinski sklopi.
Prvi predstavlja nastanek in razvoj Murske Sobote, drugi nadgrajuje predstavitev podeželja in stavbne dediščine panonskega prostora, tretji pa odpira tematike verovanj, šeg ter življenjskega cikla in s tem dopolnjuje področje duhovne kulture, ki je, po direktorjevih besedah, v dosedanji postavitvi manjkalo oziroma ni bilo dovolj jasno izpostavljeno.
Murska Sobota skozi listine, predmete, razglednice in film
Zgodovinski del nove postavitve je predstavila kustosinja in soavtorica razstave Tadeja Andrejek, ki je ob tem spomnila, da pri nastajanju ni sodelovala sama, soavtorica je tudi upokojena sodelavka muzeja Metka Fujs.
V prenovljenem prostoru je Murska Sobota prikazana od srednjega veka do sodobnosti, skozi listine, fotografije, razglednice in izbrane predmete. Andrejek je izpostavila tudi pomembno novost: na razstavi je prvič predstavljena listina iz 14. stoletja, ki priča o prvem omembi kraja Murska Sobota.
Ob tem je spomnila na datum, ki je tesno povezan z občinskim praznikom: 16. julij 1384.
Sprehod skozi časovni trak razvoja mesta dopolnjujejo predmeti, ki pričajo o delovanju in organiziranosti prostora. Med zanimivejšimi je Andrejek omenila rodbino Szapáry, ki je v teh krajih gospodovala skoraj 250 let, ter mernik z napisom Olsnitz, ki v nemščini pomeni Murska Sobota. To poimenovanje je povezala tudi z zgodovinskim obdobjem podeljevanja pravic takratnemu trgu.
Posebno poglavje postavitve so tudi trgi, ki so bili v preteklosti pomembna oblika krajevne organizacije in gospodarskega življenja. Andrejek je pojasnila, da so zemljiški gospodje z listinami podeljevali sejemske pravice ali oprostitve davkov, kar je pomembno vplivalo na razvoj krajev.
Na zemljevidu so prikazani številni trgi Pomurja, tudi takšni, ki danes veljajo za manjše kraje, v preteklosti pa so imeli drugačen pomen. Kot zanimivost je omenila, da je bil denimo v 16. stoletju trg tudi današnji manjši kraj Kobilje, med trgi pa so bili še Dolga vas, Šalovci, Cankova in drugi.
Razstava prikazuje tudi družabno, kulturno in zdravstveno življenje, med drugim s predmeti, kot so steklenice iz lekarn v Beltincih in Murski Soboti.
Dotakne se tudi industrije in spomina na 20. stoletje, z vizualijami, filmskim gradivom in predmeti, ki pri obiskovalcih sprožajo nostalgijo.
Direktor muzeja je ob tem poudaril, da so za novo postavitev pripravili tudi film Nastanek in razvoj mesta Murska Sobota, ki skozi arheološke raziskave, stare karte in prikaze ulic prikaže razvoj mesta »od drugega stoletja pa vse do 21. stoletja«.
Etnologinja Jelka Pšajd je v predstavitvi poudarila, da panonski prostor ob mestih odločilno zaznamuje tudi podeželje, ki zajema večino Pomurske regije. Prav zato je drugi sklop prenovljene postavitve posvečen podeželskemu okolju, vendar z več novostmi.
Pri tem je izpostavila pomembno izhodišče: muzej ne ruši tistega, kar so predhodniki kakovostno postavili, temveč to nadgrajuje. Jedro ostaja rekonstrukcija cimprane hiše s sprednjo ižo in črno kuhinjo, s poudarkom na nekdanjih bivalnih razmerah in načinu življenja.
Pšajd je slikovito spomnila, da dim v črni kuhinji gospodinji ni dopuščal dolgotrajnega bivanja v prostoru, zato je šlo za povsem drugačen vsakdan, kot ga poznamo danes.
Ključna novost pa je širši geografski in identitetni okvir: »Ne govorimo več večinoma o Prekmurju, ampak govorimo o Pomurju, govorimo tudi o desnem bregu reke Mure.« To je v postavitvi podprto tudi z video gradivom, ki prikazuje bivalno dediščino in način življenja v stanovanjskih hišah na širšem območju.
Na podeželju se ni dogajalo le bivanje, temveč tudi delo in pomembni družbeni trenutki. V sobah so opravljali domače dejavnosti, zlasti v zimskem času (pletenje košar, luščenje in druga opravila), hkrati pa je bil bivalni prostor povezan s šegami in prelomnimi trenutki: v hišah so se odvijale poroke, žalovanja in slovesa, pa tudi drugi ključni dogodki skupnosti.
Šege, verovanja in interaktivni elementi
Tretji sklop, ki nosi naslov Neskončna globina duše, po besedah avtoric odpira najzahtevnejše muzeološko področje duhovno kulturo. Pšajd je izpostavila, da je takšne vsebine težko predstaviti, ker pogosto ni materialnih virov, temveč obstajajo predvsem pripovedni, slikovni in spominski viri. Zato so si pri postavitvi pomagali z interpretacijo, fotografijami in filmi.
V novem delu razstave so jasno predstavljeni trije življenjski ciklusi človeka, rojstvo, poroka in smrt, ter šege, povezane s prazničnim letom in vsakdanom. Posebej pa izstopajo interaktivni elementi, ki obiskovalcu omogočajo, da del dediščine tudi doživi.
Med najbolj opaznimi je pozvačinje, znano v pomurskem prostoru, predstavljeno na način, da si lahko obiskovalec nadene pozvačinski klobuk in se fotografira. S tem muzej, kot je dejala Pšajd, želi, da obiskovalec začuti, da nošenje pozvačinskega pokrivala in opravljanje vloge pozvačina ni bilo preprosto: klobuk je težak, vloga pa je bila povezana z večdnevnim vabljenjem.
Novost je tudi predstavitev pozvačinskega guča, in sicer v prekmurski in prleški različici. Pšajd je hudomušno pripomnila, da je prleški guč daljši, kar kaže, da so si »pozvačini na prleški strani morali zapolniti veliko daljši tek kot prekmurski«.
Močan vtis po besedah avtorice pušča tudi prikaz verovanja v zvrčeno dete - pojav, ki je v tem prostoru poznan kot zvrčeno (drugod tudi obrano) dete. Gre za verovanje, da lahko določene ženske s »hudim pogledom« uročijo otroka, ta pa postane nemiren, jokav in bolan.
Razstava tematiko predstavi z video prikazom rekonstruiranih praks zdravljenja, posnetih na Goričkem in tudi pri Romih. Posnetki, ki jih muzej vključuje v postavitev, so stari od deset do skoraj dvajset let, nekatere akterke pa so danes že pokojne, zato je gradivo tudi dragocen dokument časa.
Sledijo še konflikti, industrija in stereotipi Pomurja
V muzeju poudarjajo, da prenova stalne razstave še ni zaključena, čeprav so zdaj »skoraj pri koncu«. Direktor Kerman je napovedal, da želijo stalno razstavo zaključiti letos, če bo šlo vse po načrtih. Ostajata še dva prostora: vsebine o konfliktih 20. stoletja (vključno s prvo in drugo svetovno vojno) ter del industrije. Zaključni del pa bo namenjen stereotipom Pomurja, temu, kako prostor vidijo drugi in katere posebnosti ga opredeljujejo. Kot je dejal direktor, bo prav to »lahkotni, igrivi del«, ki bo obiskovalcu ponudil tudi razbremenitev po obsežni vsebini, ki jo pridobi v prejšnjih prostorih.
Ob današnjem odprtju so v muzeju pripravili tudi zloženko, ki obiskovalcem na kratko predstavi vsebine razstave in olajša orientacijo. Direktor jo je opisal kot »izredno lepo, zelo fotografsko prijazno«, ob tem pa dodal, da je tudi ambient oblikovan tako, da deluje kot celovita izkušnja.
Za vizualno in prostorsko podobo postavitve skrbi ljubljanski oblikovalski kolektiv Projekt Uvid (Barbara Sirk in Žiga Okorn), s katerimi muzej po besedah sodelavcev že dlje časa uspešno sodeluje in z njimi razvija razstavo v tesni komunikaciji.
