V primerjavi s preteklimi leti se starši aktivneje vključujejo v šolski proces, vendar se pogosto ne zavedajo, da svojemu otroku s tem bolj škodujejo, kot pa mu pomagajo.
Neuresničene sanje?
Ali starši z vključevanjem v šolski proces res preveč omejujejo otroka in povzročijo, da ta ne zna samostojno razmišljati, kar mu lahko oteži kasnejše življenje? Nekateri namreč poskušajo tako uresničiti svoje ambicije, ki jih sami v svoji mladosti niso uspeli realizirati. Ker lahko o tovrstni tematiki poda relevantne informacije le nekdo, ki je v neposrednem stiku tako s starši kot z otroki, smo o mnenju povprašali šolsko psihologinjo in učiteljico predmetne stopnje na eni od murskosoboških osnovnih šol (njuna imena hranimo v naših arhivih).
Nekateri starši so preveč, nekateri premalo vključeni
Učiteljica, ki se s poučevanjem ukvarja že skorajda trideset let, glede na izkušnje ločuje med tremi skupinami staršev.
Preveč zaščitniški starši prevzemajo otrokove naloge na svoja ramena in ga poskušajo obvarovati pred vsakim stresom. Ti starši se zelo intenzivno zanimajo za dogajanje pri pouku, želijo biti seznanjeni s podrobnostmi in se pogosto vpletajo v sam učni proces. Otrokom pomagajo pri domačih nalogah, pri izdelavi plakatov in projektov ter jih vpišejo k različnim popoldanskim dejavnostim. Pogosto izberejo takšne, ki veljajo za prestižne na družbeni lestvici. To počnejo zato, da bi drugi videli, kako pomembni so za njih otroci, velikokrat pa se skrivajo za tem neizživete ambicije in frustracije. Otroci takšnih staršev so nesamostojni in zbegani.
Starši, ki zanemarjajo otroke, so pogosto nezainteresirani za otrokovo dejavnost v šoli, ne spremljajo, kaj se otrok uči in ne zanima jih napredek pri pouku. Na govorilne ure prihajajo zelo redko ali pa sploh ne. Pogosto niti ne vedo, katere izbirne predmete imajo otroci in kaj jih v šoli veseli. Pri domačih nalogah in učenju so ti prepuščeni sami sebi, zato so večinoma v šoli tudi manj uspešni. Pogosto se pojavijo tudi neopravičeni izostanki, ki kažejo na to, da otrok nima kontrole, katero bi potreboval. Takšni starši so slab zgled, ker ne opravijo svojih dolžnosti.
Starši, ki znajo z otroki, pa so tisti, ki šolske zadeve spremljajo, otroku pa dajo vedeti, da je domače delo za šolo njegova stvar. Takšni starši so otrokom v oporo, če rabijo kakšno pomoč in spodbudo. Svoj naraščaj seveda tudi kdaj kritizirajo, vendar je njihova kritika vedno dobronamerna in konstruktivna. Za prostočasne dejavnosti se odločijo skupaj z otrokom in ne pretiravajo v številu izbranih aktivnosti. Prosti čas preživljajo z otrokom, se z njim igrajo ali pogovarjajo, ga brezpogojno sprejemajo in mu pomagajo na poti odraščanja. Ti otroci so samozavestni in dobro opremljeni za življenje.
Otrok mora razmišljati z lastno glavo
Psihologinja zagovarja stališče, da starši svoje otroke sicer morajo spodbujati pri učenju, delanju nalog, vendar pa je priporočljivo, da pri tem ohranijo distanco in jim tako omogočijo, da razmišljajo z lastno glavo ter se naučijo biti samostojni.
»Vsekakor delavci v šolah opažamo, da se nekateri starši preveč vključujejo v otrokovo delo za šolo. Pomembno je predvsem, da se starši za otrokovo šolsko delo zanimajo, ga pri tem spodbujajo, nikakor pa ne priporočamo, da opravljajo naloge namesto njega. Ko otrok opravlja domače naloge, naj bodo starši nekje v bližini in dosegljivi, če jih otrok potrebuje, ne pa da sedijo zraven njega. Učitelju je otrokova domača naloga pomembna povratna informacija o tem, kaj zna in kje ima morebiti še težave, zato je prav, da jo otrok napiše samostojno. Moramo jih spodbujati k čim večji samostojnosti. Le ob nalogi, ki jo opravijo sami in z lastnim trudom, doživijo tisto ta pravo zadovoljstvo. K samostojnosti naj starši otroke spodbujajo čim prej. To se začne že pred vstopom v šolo pri določenih opravilih, kot so obuvanje in oblačenje, pospravljanje igrač ipd.«