Krvodajalca Marjan Žavcer in Robert Erhatič sta danes kri darovala že stotič. Stroka poziva, da krvodajalstvo še naprej ostane prostovoljno, a predlaga plačilo potnih stroškov in krajše čakalne dobe.
Robert Erhatič iz Frama in Marjan Žavcer iz Kamnice redno prihajata na mariborski center za transfuzijsko dejavnost, sicer bi stotico težko dosegla in postala viteza krvodajalstva.
»Prihajam štirikrat letno, ker se ravno tako izide tudi. Torej marec, junij, september in december,« nam je med darovanjem zaupal Robert Erhatič.
Oba sta stokrat kri darovala v UKC Maribor, pred tem pa že v času šolanja, kar pa ni zajeto v aktualne evidence.
»Drugače pa sem daroval že večkrat, ker smo že prej darovali v šoli na Gaju,« se je svojih krvodajalskih začetkov spomnil Marjan Žavcer.
Ljudje z izrazito visokimi moralnimi vrednotami
Univerzitetni klinični center Maribor in Rdeči križ Maribor sta obema darovalcema po stotem odvzemu krvi podelila posebna priznanja.
»Kar impozantna cifra, ko to vidiš,« se je ob pogledu na prejeto zahvalo zamislil Erhatič.
»To so ljudje z izrazito visokimi moralnimi vrednotami in to pogrešamo v naši družbi,« pa je poudarila zdravnica Erika Kavaš iz Centra za transfuzijsko medicino UKC Maribor.
Zakaj so med vitezi krvodajalstva le štiri ženske?
V Univerzitetnem kliničnem centru Maribor sicer beležijo 206 krvodajalcev, ki so kri darovali vsaj stokrat. Med njimi so tudi štiri ženske.
»Ženske lahko darujejo kri na štiri mesece. V tistem rodnem obdobju seveda ženske ne darujejo krvi in zato težje dosežejo sto odvzemov v svojem življenju,« je razložila Kavaš.
Vztrajata tudi, če ni več prostih dni, a z nelagodjem spremljata 'prodajo' krvi v Avstriji
V preteklosti so k večjemu številu krvodajalcev pomembno pripomogle različne ugodnosti, predvsem prosti dnevi.
»Takrat smo dobili dva dni, zdaj pa ni več tega. Te si v četrtek šel kri dat in si imel lep vikend, štiri dni si bil doma,« se je 'starih' dobrih časov krvodajalstva spomnil Marjan Žavcer.
A tudi, ko te ugodnosti ni bilo več, sta Marjan in Robert vztrajala.
»Vedno greš s tem namenom, da nekomu pomagaš. Pa tudi za sebe, da si narediš morda podzavestno kakšno zalogo, ki je tu v hladilniku, če bi tudi jaz kdaj rabil ali pa kateri od bližjih,« razmišlja Robert Erhatič.
»Včasih razmišljam, da tudi ne bi. Ker vidim, da eni prodajajo v Avstriji, pa imajo za to dosti bonitet,« pa nam je povedal Marjan Žavcer.
Ko zbolijo, so brez prednosti v čakalnih vrstah
Nova strategija za transfuzijsko dejavnost, ki je v pripravi, naj bi krvodajalstvo v Sloveniji ohranila prostovoljno. Med predlogi pa je plačilo potnih stroškov in prednostna obravnava v okviru zdravstvenega sistema.
»Boli me, ko ti naši krvodajalci zbolijo in nas prosijo za pomoč, ker ne pridejo na vrsto pri zdravniku. Jaz bi jim pomagala s predlogom in rešitvijo, da ne čakajo eno ali pa celo dve leti, da pridejo na vrsto,« je povedala zdravnica Erika Kavaš.
»Čim več bi jih moglo priti, da ne bi bilo pomanjkanja.«
Oba krvodajalca stokratnika bosta ne glede na ugodnosti vztrajala tudi v prihodnje in vabita k darovanju krvi še druge.
»Saj se te nimaš kaj bati, zakaj bi se bal. Čim več bi jih moglo priti, da ne bi bilo pomanjkanja,« vabi Marjan Žavcer.
Zaloge krvi so za zdaj še zadostne. Ravno v času dopustov, predvsem avgusta, pa transfuzijski oddelki običajno beležijo pomanjkanje, zato bodo veseli vsakega obiska.
