Že 45 let na filmski sceni

Ekskluzivni dogodek za člane kluba PAC se je pričel ob 19. uri s kratkim pregledom Bitenčevih filmskih vlog, kasneje je sledil pogovor, ki ga je z igralcem vodil Milivoj Miki Roš.

Igralec DEMETER BITENC se je rodil 21. julija 1922 v Ljubljani se je z enaindvajsetimi leti začel ukvarjati z gledališčem v ljubljanski Drami, že kmalu potem pa je njegova strast postal film. Na filmskem platnu je debitiral z vlogo komisarja v filmu Na svoji zemlji. Več kot v slovenskih oziroma jugoslovanskih filmih je nastopal v italijanskih, nemških, francoskih, angleških, ameriških. Kot profesionalni igralec dela že dobrih šestdeset let, za sabo ima posnetih že več kot 180 filmov ter navkljub svojim štiriinosemdesetim letom še zmeraj kreira nove vloge. Nazadnje smo ga lahko gledali v Cvitkovičevem celovečercu Odgrobadogroba in Klopčičevem filmu Ljubljana je ljubljena. Snemal je s celo vrsto svetovnih filmskih zvezdnikov iz Evrope in Hollywooda ter z mnogimi domačimi igralci. Krasi ga neizmerna življenjska in ustvarjalna energija, je svetovljan, reden in nepogrešljiv gost družabnih dogodkov in velik ljubitelj cigar.

Prepotoval je dobršen del sveta, kot gost kluba PAC pa je prvič obiskal Prekmurje in seveda Mursko Soboto. DemeterBitenc je užival v našem lepem kraju in pravi, da se bo rad še kdaj vrnil. Tudi za spletni portal Sobotainfo.com je z veseljem privolil v kratek pogovor.

Za vami je že dolga igralska kariera. Kako bi opisali vaše življenje?

če gledam nazaj, so bila to zame lepa leta, lepo sem živel. Igram že 45 let, to je drugo življenje in to sem sprejel.

Kaj je tisto, po čemer se odlikuje dober igralec?

Dober igralec je tisti, ki ga publika sprejme in je sugestiven. Igralec v filmu mora biti močna osebnost, drugače ga film požre. V filmu so kamere, tehnične zadeve, ki ne dovoljujejo nobenega varanja, nobene »šmire«, pretvarjanja, če nisi iskren, te razkrije. V filmu je zelo težko držati kontinuiteto: da se na primer snema dva meseca in se lahko najprej posname zadnja scena, začetek pa na koncu in igralec mora v tem razponu držati intenziteto. To je nasprotno kot v teatru, kjer imaš dvourno predstavo.

Ali menite, da je v našem prostoru dovolj nadarjenih igralcev?

če sem malo ironičen, preveč jih je. Imamo zelo veliko dobrih igralcev, vendar naša gledališča in naši filmi tolikim dobrim igralcem ne morejo dati dovolj. Predvsem v gledališču se igralci več ne »izpojejo«, oni že pred tem nehajo, saj akademija vsako leto da veliko novih igralcev. Mislim, da imamo talentirane kadre, ki se uveljavljajo v evropskem prostoru, kar kažejo gostovanja gledališč po svetu in nagrade filmov na festivalih.

Pa se vrniva v vašo mladost. Kakšni so spomini?

čudoviti. Imel sem čudovita starša in s tem čudovito mladost. Starša sta bila hotelirja, živel pa sem največ v Ljubljani. Moje življenje do druge svetovne vojne je bilo posvečeno športu, v katerem sem bil uspešen. Med vojno sem se začel ukvarjati s teatrom, po tem pa s filmom. Teater mi je sprva bil všeč, potem pa zmeraj manj, ko sem pa spoznal film, pa je bilo čisto nekaj drugega. Je kot omama, kot droga. To mi je dalo zadovoljstvo v življenju, s katerim sem zadovoljen, lahko pa bi dosegel tudi več.

Od česa ste bili v življenju najbolj »zadeti«?

Od filma, v katerem sem že 45 let in ki ga še zdaj nimam dovolj. Ko sem vstopil v filmski svet, me je prevzel, obsedel. Od leta 1960 sem večinoma nastopal v tujini, v tujih produkcijah, saj mi lokalni ni bil preveč zanimiv. V tujini je bilo življenje v filmu in ob njem razgibano, drugačno, to so druge dimenzije, z eno besedo fascinantno.

V vaši dolgi karieri pa se vam je verjetno zgodilo precej prigod?

Vsak film je imel kakšno prigodo, včasih žalostno, nerodno, drugič veselo ... Posebej pri filmih iz velikih tujih produkcij, ki so imele velike ekipe, s katerimi si živel dva in več mesecev. Zgodile so se tudi simpatije, ljubezni, prijateljstva ...

Ste imeli kdaj težave z oboževalkami?

Te imam še zdaj (smeh). Nikoli ni preveč obleganja, ženske so božja bitja. To so pač stvari, ki spremljajo film in jih moraš sprejeti. V kolikor ti pa ugajajo, pa jih moraš tudi izkoristiti.

Torej so imele ženske pomembno vlogo v vašem življenju?

Zelo, moram priznati, zelo.

Kakšna je vaša življenjska filozofija?

Moja življenjska filozofija je, da je življenje, če ga znaš sprejemati, lahko zelo lepo.

Katera filmska vloga je na vas pustila največji vtis?

Zadnja. Ker moj zadnji film, ki ga naredim, pomeni, da sem še zmeraj v obtoku, da me še zmeraj nekdo angažira in da bo mogoče šlo še naprej. V svoji karieri sem igral v približno 220 filmih in še zmeraj mi je všeč vedno zadnji film, saj bi se lahko kariera pretrgala recimo pred desetimi, dvajsetimi leti. Nikoli ne veš. V filmu je tako: ti si blago na trgu ponudbe in povpraševanja. Se pravi, da je po meni še vedno povpraševanje. Med tolikimi filmi izbirati najlepšo je težka naloga, saj je imela vsaka vloga v recimo večjih filmih svojo epizodo ob filmu.

Velikokrat ste igrali »uniformirance«. Kako ste se identificirali s temi vlogami?

Igralec se identificira z vlogo, ki jo igra, v tem je skrivnost igralskega poklica. V teatru lažje igraš, v filmu pa moraš enostavno biti.

Omenili ste, da je to vaš prvi obisk v Prekmurju. Se boste še kdaj vrnili?

če me bo kdo povabil, rade volje. Naju s prijateljico, ki živi že 30 let v Parizu, so vozili po vaši pokrajini, nad katero sem navdušen. Ta ravnica, prijazni ljudje, pozitivno pa sem presenečen z odnosom do filma, temu pogovoru v klubu, ki je bil dobro organiziran, z eno besedo lahko rečem – čudovito.