Tine Mlinarič je izdal svojo četrto pesniško zbirko
Prestavitev knjige je potekala v dvorani beltinškega gradu, vodila sta jo Judit Zagorec Csuka in Benjamin Horvat, glasbeno pa je večer s harmoniko popestril Gregor Sraka, dijak tretjega letnika Srednje glasbene šole Maribor. Predstavitev knjige je obiskalo približno 30 ljudi, med njimi je bil tudi beltinški župan Milan Kerman.
Pesnik in esejist Tine Mlinarič je bil rojen 11. 9. 1955 v Ižakovcih. Do sedaj je izdal tri pesniške zbirke: Dnika (1998), Kana (2002), Prebežniki (2005) in dve knjigi esejev Ranljiva reka (1996) ter Beli možje (2000). Svoje članke je objavljal v revijah Znamenje, 2000, Tretji dan, Dialogi, Zvon in Sodobnost. Tine Mlinarič je tudi član Društva slovenskih pisateljev.
Zelo je aktiven tudi na kulturnem področju, saj ureja glasilo murskosoboške bolnišnice Krog življenja, je predsednik Društva za kulturo in ljudsko izročilo Ižakovci, idejni vodja in vrsto let kulturni organizator Büjraških dni na Otoku ljubezni v Ižakovcih, sodeluje pa tudi z beltinško župnijo in ostalimi kulturnimi organizacijami v regiji.
Pesniška zbirka Zamenjave govori o pesniškem potopisu, v katerem avtor razkriva zunanje in notranje dogodke svojega življenjskega romanja, na pogled duhovnosti človeka in zamenjav. Pesmi so pričevanje o tem, kar je skupna usoda vseh ljudi, kar vsakdo nosi v sebi, čeprav se morda tega sploh ne zaveda. Avtor črpa vsebine iz vsakdanjega življenja, veliko pa je svetopisemske tematike, saj avtor povezuje duhovnost kot glavno vrlino človeka. V spremni besedi je mag. Franc Kuzmič zapisal preroške besede literarnega kritika in misleca Tarasa Kermaunerja: »Verujem v renesanso verskega izkustva in življenja na Slovenskem.« Pričujoča zbirka Tineta Mlinariča le potrjuje, da gre pri pesniku za resen poizkus literarnega duhovno-religioznega iskanja.
Intervju z avtorjem knjige Zamenjave Tinetom Mlinaričem
Koliko knjig ste izdali do sedaj in kakšna je njihova tematika?
Zamenjave so četrta pesniška zbirka in predstavljajo rdečo nit mojih pesniških zbirk, ki je gotovo religiozno iskanje v samem človeku, ne prek institucije, ampak je iskanje boga v svoji duši. Izdal sem tudi dve esejistični knjigi, ki opisujeta delo ob reki Muri. Ranljiva reka opisuje delo büjrašev, Beli možje pa mlinarsko tradicijo ob reki Muri. Obe knjigi opisujeta ekološki pristop, čistost narave in odnos do snovi. Sam Junk je dejal, da kar delamo na snovi, delamo tudi na sebi.
Kaj vas vodi k nastajanju vaših knjig?
K nastajanju knjig me vodi sobivanje, doživljanje tega življenja na vsakem koraku. Poudarek mojemu pisanju je način življenja, tako se je mi Brane Senegačnik v spremni besedi Zamenjav najbolj približal z besedami, da gre pot skozi resničnost prek poezije.
Kje črpate motive?
Motive črpam iz vsakdanjega življenja, jemljem jih iz vsakdanjega okolja, na vsakem koraku. čeprav so to preproste vsakdanje stvari, se ukvarjam tudi s stanovanjskimi in duhovnimi vrednotami.
Imate v načrtu izdati še kakšno pesniško zbirko?
Sedaj je v delovnem procesu še ena esejistična knjiga. Tako sem vselej pisal, vedno je ob vsaki pesniški zbirki nastala še esejistična knjiga, če sem v pesniški zbirki pisal bolj na liričen, subtilen način in tako obdelal določeno snov, potem poizkušam na prozno-esejističen in razmišljajoč način tematiko še bolj dodelati. Imam že pripravljeno gradivo na podobno tematiko iskanja človekovega najglobljega bistva, bivanja, odnosa do drugih, in pa tistih transcadentnih, ko v sebi iščemo, kar nas preseda.
Kako se na vaše knjige odziva širno občinstvo in regija?
Mislim, da pozitivno, čemur smo bili tudi danes priča na predstavitvi, saj se je širna publika zelo dobro odzvala. Vse moje knjige so do sedaj naletele na ugoden odmev, pri financiranju mi tako pomaga občina kot posamezniki. Tudi vsi moji založniki so bili do sedaj pozitivno zadovoljni, to pa zagotovo zato, ker črpam vso tematiko iz ljudi, ki bivajo okrog mene. Zato moja filozofija ni tuja, ampak je moje razmišljanje zelo podobno razmišljanju kroga ljudi, v katerem sobivam.
Vrsto let ste bili idejni kulturni vodja Büjraških dni na Otoku ljubezni v Ižakovcih. Boste tudi letos poskrbeli za izvedbo le-teh?
že nekaj let nazaj sem povedal, da v življenju gledam na stvari tako, da ima vsaka stvar svoj začetek in konec. Resda sem sooblikoval, bil morda protoganist etnografskega ekološko-kulturnega dela prireditve Büjraški dnevi, torej ne govorim o projektu kot celoti. Večkrat sem že napovedal svoj odhod, samo s tem ne puščam vrzeli za sabo, saj poizkušam, da mladi prevzamejo del bremena s pozitivnim mišljenjem in ga obogatijo z novimi idejami.
Je za kulturo in ljudsko izročilo dovolj veliko zanimanje? Imate že naslednike na tem področju?
Mislim, da je društveno življenje, ne samo v našem društvu, v naši vasi, ampak tudi drugod, še kar spodbudno, saj smo s prireditvijo na Otoku ljubezni ponudili ljudem ljudsko kulturo. Vsekakor pa lahko vsi opažamo, da je društveno življenje v neki krizi, predvsem v smislu preoblikovanja mnogih možnosti, novih oblik. Zato tukaj vedno kot prvi potencial omenjam mlade, tako da sem globoko prepričan, da z konec dejavnostjo, ki je bila v prejšnjem sistemu morda zaradi sociološkega faktorja na visokem nivoju, sedaj pa pač zaradi novih družbenih odnosov ta srčna vnema v delovanju društev nekoliko pojenja. Moremo se prilagoditi izzivu časa in nekako najti nove možnosti, saj nas pri povezovanju društev z interesnimi dejavnostmi, pri povezovanjih tudi na višjih nivojih, ne sme voditi noben egoizem. Ravno nasprotno: ker sta sporočilo društvenega življenja ravno širina ljubezen in pozitiven duh.
