Spokojno in mirno
Primestna naselja so sestavljena iz gruč monotono kloniranih hiš z ozkim pasom tratice pred njimi. še na večjih posestvih, kjer je dosti več zemlje, ni sledu o zelenjavnih vrtovih ali sadovnjakih, kot smo jih vajeni pri nas. Zelo me je spominjalo na ZDA. In takrat sem se s hvaležnostjo spomnila Slovenije. Reka Shannon, sedaj čista, lenobno teče po irski zemljici in jo velikodušno napaja. če mi kdo reče: »How're y'doin'«, vem, da ni potrebno odgovoriti, saj to največkrat ni uporabljeno kot vprašanje, ampak kot pozdrav.
Trikrat večje plače učiteljev kot v Sloveniji
Po enotedenskem obisku Irske za novo leto 2006 (v majhnem kraju ob vzhodni obali severno od Dublina, imenovanem Carlingford) in tritedenskem bivanju na Irskem v juliju in avgustu bo ta otok zame vedno ostal v spominu, ozaljšan s prilastkoma »draga« in »dragocena«. V juliju sem bivala v Limericku, mestu na zahodni strani Irske ob reki Shannon. Udeležila sem se namreč izobraževanja za učitelje Evropske unije, za katerega sem dobila štipendijo iz programa Socrates. Bila sem ena izmed sto učiteljev iz držav Evropske unije. Bilo je zelo intenzivno. Preko predavanj, predstavitev, izletov in pogovorov z domačini smo se temeljito seznanili z Irsko. Vsak je imel svojo sobo in kopalnico v lesenem študentskem naselju Univerze Limerick. Vsi bloki v naselju se imenujejo po drevju. Jaz sem recimo bivala v »Kostanjevi hiši«. Univerza se nahaja v zelo mirnem predelu Limericka, obdana je z na kratko pristriženimi traticami in drevjem ter približno deset minut vožnje z avtobusom oddaljena od centra.
Namen izobraževanja so bili izmenjava idej, ustvarjanja pogojev za 
prihodnje skupne projekte (izmenjav, povezovanja med izobraževalnimi ustanovami), spoznavanje in preizkušanje novih pristopov k poučevanju, spoznavanje drugih držav, kar bo vneslo v naše delo evropsko razsežnost. Udeleženci izobraževanja so bili visoko motivirani, zato je bilo naše druženje zelo plodovito. Ena naših ugotovitev je bila, da se učitelji širom Evropske unije soočajo z enakimi izzivi in da si družba ne sme več zatiskati oči pred situacijo v šolstvu, saj ti izzivi niso le problem šol, ampak celotne družbe, saj izvirajo iz nje. Izzivi, s katerimi se soočamo učitelji, so v veliki meri posledica življenja v kapitalistični družbi s potrošniško mentaliteto. Plače učiteljev začetnikov (prav tako recimo medicinskih sester) pa so trikrat večje od naših.
Mesto Limerick
Mesto Limerick (irsko: Luimneach) je s približno 55.000 prebivalci četrto največje mesto Republike Irske (za Dublinom, Corkom in Galwayem). Irska je postala pravi magnet za imigrante. Na ulicah Limericka slišiš ogromno poljščine, na trgovinah so celo napisi v ruskem jeziku itd. Limerick je zelo živahno mesto tudi pozno zvečer in ves teden; verjetno gre to pripisati dejstvu, da je približno 49 odstotkov prebivalcev starih do 29 let. Udeležili smo se tudi vodenega ogleda Limericka. Vodič je bil izjemen: Micheal (izgovori se 'mihol'), ime je irska verzija angleškega imena Michael, je upokojen vojak, ki za hobi raziskuje zgodbe in zgodovino Limericka in Irske sploh. Značilna za vse predavatelje in vodiča je bila njihova sproščenost v izražanju samih sebe - lahko bi rekli »naravnost«, prijaznost in smisel za humor. Govorila sem tudi z mnogimi domačini. čisto enostavno je z njimi vzpostaviti kontakt. Eden izmed njih mi je rekel, da ne rabim izgovora, da bi pričela razgovor z njimi, samo stopim zraven in rečem: »How're y' doin'«. Težko jih je spraviti v zadrego. 
Igrali smo tudi njihov narodni šport »hurling«. Igra se z leseno palico »hurley«, ki je na spodnjem koncu razširjena, in z usnjeno žogo v velikosti žogice za tenis. Nisem se mogla upreti radovednosti in sem igrala, ob tem pa pridelala nekaj modric. Igra je zelo hitra in se igra na tleh kot hokej na travi ali v zraku. Lahko se igra z nogami in žogo lahko neseš v roki, vendar samo nekaj korakov. Izjemna igra. Zanimivo pa je, da se je konec julija odvijal narodni četrtfinale in da vsi ti igralci trenirajo kot profesionalci, dobijo pa plačane samo potne stroške in podobno. Kakšna motivacija!
Poskusila sem tudi pivo Guinness, kljub temu da nisem ljubiteljica piva. Spila sem ga samo 2 decilitral, a mi je angleščina stekla kot žejnemu voda po grlu. To je bil eden od stranskih učinkov. Ustanovitelj Guinnessove pivovarne v Dublinu je bil Anglež. če želite poskusiti še kako irsko pijačo, si naročite pivo Beamish. Ko sem vprašala po tipični brezalkoholni pijači, je bil natakar v zadregi, saj se pri njih v pubih ne pije brezalkoholnih pijač, razen seveda kave ali vroče čokolade. Brezalkoholne pijače so bolj namenjene mešanju z raznimi žganimi pijačami.
Cene?
Dva decilitra irske brezalkoholne pijače Club, podobne naši pijači Ori staneta 2,60 evra, dva decilitra piva nekaj čez 2 evra, irska kava z viskijem okoli 5 evrov. Da ne govorim o cenah hrane v gostilnah. Tako da sem bila pretežno na sirovi paradižnik-sendvič dieti, jabolkih, musliju in jogurtih. Imela sem si priložnost ogledati tudi Cork, mesto južno od Limericka. Je zelo živahno mestece, ki mu daje pečat reka Shannon. Pred trgovino z oblačili Penneys je bila velika gneča. Potem so se vrata odprla in mlado in staro je navalilo na police in obešalnike. Malo sem se šla detektiva in pogledala, kaj je tako zanimivega. Cene. že od enega evra naprej se da kaj dobiti. Ljudje ne vidijo ne levo ne desno, tako so osredotočeni. Obleke potem ležijo po tleh. Lov v modernem času. Matere pozabijo celo na svoje otroke, ki jih potem od časa do časa z jokom in s tarnanjem opomnijo na svojo prisotnost. K meni pa je prišla starejša gospa, Irka, mi pokazala, kakšne hlače si je kupila, in me prosila za pomoč pri izbiranju majice ali bluze, ki bi šla zraven.
Vstopila sem tudi v eno izmed katedral in imela sem srečo. Mešani pevski zbor je ravno imel nastop. Božansko! Zelo sem bila hvaležna za to lepo darilo. Z zaprtimi očmi sem ga okušala. Ob reki pa sem opazovala mlado žensko, kako z balkona nad reko hrani race in labode. Po takšnih biserčkih si najbolj zapomniš kraje.
Eno noč sem preživela tudi v družbi prijateljev Ircev, v tipični vaški 
gostilni. Na veliko se je pelo in pilo (za moj okus preveč, saj ga ni bilo moškega, ki ne bi odšel na majavih nogah) ter pripovedovalo zgodbe, šale ... V sproščenem vzdušju, kjer se počutiš sprejetega, kakršen pač si. V irskem duhu je nekakšna žalost, bolečina, ki se izraža v njihovih pesmih s čudovitimi, globokimi besedili. Kot da to bolečino poskušajo utopiti v pivu! Prav tako pa iz šaljivih pesmi izžarevajo tudi otroška prešernost, nagajivost in robatost. Ta ponosni in časten narod je v svoji zgodovini veliko hudega preživel ... čisto enostavno jih je vzljubiti. Občutek imam, da se ne znajo pretvarjati.
Spokojno in mirno
še najbolj všeč med irskimi mesti mi je bil Galway (do takrat sem se že navadila na smeti, ki izdatno pokrivajo pločnike v irskih mestih.) Od tam sem obiskala okraj Connemara, katerega ime izvira iz ”Conmhaicne Mara” (potomci Con Mhac, morja), z značilno pokrajino ob Atlantskem oceanu. Zelo spokojno, mirno. Malo večji naval je bil na Cliffs of Moher, do
Sever - mesto duhov
In potem sem se napotila, na sever, v
Irska me ni videla zadnjič. Gotovo jo še obiščem in se seznanim z nekaj svetimi kraji, izviri, dolmeni, pričami starih keltskih modrosti. Mesta me ne zanimajo več. Zdaj je na vrsti podeželje, področja, kjer je irščina še pogovorni jezik. Naj se samo še poslovim z irsko besedo za nasvidenje: »Slán« (izgovorjava: slon).
Avtor: Lilijana Pozderec
