Jutra namreč niso moj del dneva. Vsaj ne tukaj oziroma tam, kjer ni morja. Kot da bi se v njem skrivala magnetna energija, ki človeku daje krila. Brez Red Bulla. Actimel je pa itak na jedilniku skoraj vsak dan. Pa ne zaradi Tine Maze. No, vseeno, če vas mogoče zanima. Punca je bila nad Pomurjem navdušena, ko je lansko leto obiskala naše kraje. Povedala mi je, da se bo še kdaj vrnila. Presunile so jo lepe hiše. Toliko o slabem ekonomskem stanju v Pomurju. Da o avtih, ki so švigali mimo nje, sploh ne govorimo. A vrnimo se raje k morju in »zaplešimo« z valovi. Velikokrat se s prijatelji, včasih ob pivu, malo da ne s solzami v očeh, spominjamo lanskega poletja. Za večino od njih je bilo prvič, da so šli samostojno na morje. Izgubili so nedolžnost torej. Bivanjsko, da se razumemo. Kako je z njihovo spolno, vam ne morem povedati. Menda so jo že pustili za sabo. Upam vsaj. Da ne bo kakšnih histeričnih simptomov za nekaj let. šli smo torej brez staršev. Občutek sem imel, da bi najraje ostali kar tam. če bi imeli denar seveda. Blokada sistema. Nismo pač vsi Rajki Hrvatiči in Jani Plestenjaki, ki po morju plujejo v barkah iz perja (denarja) in živijo svoje sanje. Le-te se nam, navadnim smrtnikom, hitro (kruto), a realno prekinejo. Denar in morje sta si sorodna, pa vseeno tako nasprotujoča si pojma, da ne moreta igrati niti tenisa. Hudičevo je drago doživljati sanje. Jih živeti torej. Da sanjaš, si lahko čisto brez vsega. Da živiš sanje, rabiš denar. Moja pota k sanjanju o morju še dodatno vzpodbujajo prijatelji, ki me včasih dvigajo nad oblake, ko mi omenijo še drugo stvar, ki te lahko pripelje do življenja ob morju. Mislijo, da me potolažijo, ko mi rečejo: »Tadej, saj je čisto enostavno. Najdi si punco s Primorske, pa si na konju.«
Hm, mikavno se sliši. Saj sploh ni težko. Ne rabim denarja. Ljubezen je vendar zastonj, pa tudi politika se (še) ni vmešala v to najlepšo vrednoto. Hitro bo treba očitno nekaj ukreniti v tej smeri. Slišal sem namreč, da politika deluje tudi že pri gasilcih. Verjamem v to. če je usoda na moji strani, verjamem še v njo. Zaenkrat se samo spogledujem. Z usodo, da ne bo pomote. Sanje o življenju ob morju pa bodo verjetno moje večne fatalne uganke, ki imajo več rešitev. Da rešiš uganko, moraš imeti tudi nekaj znanja. Kako dolge bodo moje uganke, ne vem, če sem baje sam taka uganka. Pa »zajeban« sem tudi baje. Nekaj se kuha. Kmalu bo zadišalo po morju. Kako lepo je slišati ta stavek. Tako vznemirljivo drugačen je. Kot neodsanjane sanje. Ampak je zanimivo. Sanjati o morju namreč. Priznajte. Saj se ni težko bati, da bi vas razglasili za sanjače. če je greh to, da lažeš, potem grešite, ko si ne priznate, da včasih sanjarite o tem. Menda nočete biti razglašeni za lažnivce. Nenazadnje, komu pa ni lepo biti z mislimi, še bolj pa biti fizično prisoten na morju. Ok, hrvaški ribiči so izjeme. Pustimo njih, naj lovijo ribe. In če ste si medtem že nadeli kopalke ter si predstavljali, kako poležavate na plaži, se zresnite. Obstajata samo dve možnosti. Ali ste slepo zaljubljeni v kako Primorko ali Primorca ali pa nimate denarja.
