Tomi Sluga in Bojan Tomažič o radgonski sceni
Sluga o začetkih organizacije koncertov
Vasja Rovšnik: Kako je sploh prišlo do tega, da si začel v Radgoni organizirati vsem nam znane rock fešte? Kdaj je bila prva, kdo je igral na njej, kaj te je gnalo k organizaciji?
Tomi Sluga: Nekega dne smo si s prijatelji, ki so imeli bende, pa niso imeli doma kje za igrati, rekli, zakaj pa bi zmerom hodili nekam drugam na koncerte, zakaj pa ne bi mi poskušali kak koncert pripeljati v Radgono. Decembra 1993 sem dobil kontakt in se zmenil za nastop benda Hladno pivo, in ko se je razvedelo, da bo koncert, je bilo naenkrat deset, petnajst bendov, ki so hoteli nastopiti. Po selekciji med njimi se je kot rečeno decembra zgodil prvi koncert v Partizanu, ki je privabil med 300 in 400 obiskovalcev. Tako se je začelo, zagon pa je potem trajal nekako deset let.
Večerove objave o dogajanju v Radgoni v devetdesetih in prej – poročila, intervjuji in anekdote
Bojan Tomažič: Zbral sem nekatera Večerova pričevanja v slogu Strici so mi povedali, za katera se mi zdi, da so interesanten komentar tedanjega dogajanja. Prvi zapis v zvezi z glasbenim dogajanjem v Radgoni sega v leto 1974, ko so tukaj nastopili Bijelo Dugme, ki so nastali istega leta. Potem je v Večeru omenjen fanzin Gromovnik, o katerem moj vir pravi, da jih je oseminosemdesetega leta izšlo šest številk. Pri tem velja omeniti zanimivost, ki priča o tedanjih časih: tiskarsko delo za prvi Gromovnik je opravila fotokopirnica Klan, in ko je ta zadeva zaokrožila po Radgoni, so tisti, ki so bdeli nad politično korektnostjo mesteca, opazili, da ni nikakršnega imena avtorjev in odgovornih oseb. Edina telefonska številka je bila od fotokopirnice Klan, in so varuhi socialističnega reda pač potrkali tam. In potem je bilo tem, ki so delali fanzin rečeno, rečeno: ''Saj drugič tudi pridite k meni, ampak ne napisati, da sem vam to jaz naredil …'' Miran Dokl je avgusta 1989 na Večerovi strani Pank je mrtev o nastanku GROM-a zapisal: ''Zagnanost pri delu in predvsem neizčrpen vir idej sta počasi začela razbijati mestno monotonijo in sivino.'' Ko so se prostori GROM-a spremenili v biljardnico, je Miran Dokl zapisal ta stavek: ''Za Gornjo Radgono je značilno, da se mladinske iniciative pojavljajo v valovih, ki kmalu trčijo ob skale.''
Jaz sem imel marca 1990 pogovor z bendom Brez milosti, in takrat zapisal, da je to edini rock bend v Radgoni. Glasbeniki so bili Poldi Ivanek, Darko Horvat, Branko Borko,Dušan Bratuša in Dušan Kosar. Na vprašanje, kdaj bo Radgona postala mesto, so zafrkantsko odgovorili, da ''takrat, ko ne bo Mure ali ko bo Ivan Kramberger postal predsednik''. Poldi je takrat povedal, da jih alternativna muzika ni nikoli zanimala, da so vedno poslušali rock in da bodo rock vedno tudi igrali. Dušan Kosar pa je menil, da so v bendu različni ljudje, ki jim je glasba ''vozlišče različnosti''. Novembra leta 1994 je bil na takratni Večerovi strani Smeri razvoja objavljen pogovor s takratnimi člani benda The Fat Nuns. Povedali so, da delujejo od leta 93, in da so člani Branko Vrbnjak, vokal, Dani Marovič, kitara, Leon Žnidarič, bobni, in Gregor Čegran, bas. Naslov intervjuja je bil Bog jih nima rad, potekal pa je v garaži, kjer so vadili. ''Pank igramo iz preprostega razloga, ker je enostaven. Z njim lahko najlažje sprostimo svoje občutke, je hiter in energičen, in mi ga ljubimo''. Poudarili so, da so pomembna besedila, da pa se jih na slabo ozvočenih koncertih slabo sliši. Pogovor so sklenili takole: ''Verjamemo v napredek komunale, v avtomobile na sončni pogon in v razvoj najstarejše domače obrti, naši heroji pa so: Tito, pijanci, policaji in ljudje, ki gledajo oddajo Poglej in zadeni.'' 26. decembra 1993 je TORO d.o.o. v telovadnici Partizan organiziral festival, na katerem so z dvema spremljevalnima vokalistkama nastopili The Fat Nuns. Poročevalec Dušan Hedl je takrat zapisal, da ''so od vseh mladih radgonskih bendov The Fat Nuns najbližje pravovernim pankovskim vzorcem'', in da so ''pokazali veliko mero obvladovanja odra''. Septembra 94 je bilo objavljeno poročilo s Pomurje poje, prireditev je bila na isti dan kot Ptujstock, in na odru obeh koncertov se je zvrstilo triindvajset bendov, kar veliko pove o ustvarjalnosti ljudi na tem področju. ''Radgonski koncert na sejmišču je uspešno prezentiral moč rokovske ustvarjalnosti in se izkazal za prijeten družabni dogodek'', je takrat zapisal Večer, od domačinov pa so nastopili The Fat Nuns in Crucifixion. Junija 1994 sem se imel čast pogovarjati s Tomijem Slugo, razlagal mi je, da je s prijatelji hotel razmigati sceno v Radgoni, da bi rad pripeljal kakšen bend … ''Zbrali smo čez sto podpisov za mladinski klub, in po letu dni čakanja so nam namenili prostor pri telovadnici Partizan v velikost 2 x 4 metre. Zaradi ignorance so mnogi izgubili voljo, jaz pa ne'', je takrat povedal Tomi. Leta 93 je ustanovil podjetje za organizacijo koncertov TORO, in od tega seveda ni mogel živeti, ''vzdržati je mogoče samo, če si privržen tej glasbi, pri meni pa je zraven tudi upor proti komercialni glasbi, glasbi brez duše''. Marca 1995 so se v časopisu Večer pojavljali bendi The Fat Nuns, The Bad Artist, Črtica, Megathernium iz Radgone in Žgano Apno ter Moneylow Complex iz Radenec. Fat Nunsi so avgusta 1995 imeli še en intervju ob nastopu v Ljubljani, kjer so se predstavili bendi iz kompilacije Držimo skupaj. ''Pankerji smo zaradi svojega pogleda na svet. Smo družbeno kritični ljudje''. Rekli so še, da ''Cerkev noče, da bi rokerji dobili prostor v Radgoni'', in napovedali, da bodo vendarle poskušali dobiti prazne prostore vojašnice v Radgoni. Iz začetka septembra 1995 je objava Borisa Jaušovca, katere prvi stavek se glasi ''V Radgoni ni več koncertov, ki jih je organiziral Tomi Sluga''. ''V dveh letih in pol jih je bilo več kot trideset, pa mu več niso dali prostora. Bilo naj bi preveč razgrajanja. Župan za Slugo ni našel časa, Tomi pa je napovedal ustanovitev društva, ki bo organiziralo koncerte. Pisalo je še, da je bilo takrat v Radgoni šest rokovskih skupin, ki jim je ''bilo onemogočeno, da se predstavijo svojemu občinstvu''.
