In če se je ne preveč priljubljen slogan »Govoriti eno, delati drugo« mogoče preveč stereotipno prijel samo politikov in so le-ti celo postali neke vrste stigmatizirana »skupina«, se čedalje bolj postavlja vprašanje, ali tudi vera postaja v celofan zavit pripomoček za tiste, ki jo zlorabljajo v prid interesom lastne skupnosti. Nedavni govor papeža Benedikta XVI., v katerem je citiral izjavo nekaj stoletij pokojnega bizantinskega cesarja, tako svet ponovno deli na bojne pohodnike muslimane in sveti Zahod kot sovražnika. Muslimani so ponoreli, papež se ni opravičil. Le »globoko« je obžaloval odzive s strani muslimanov. Tako želene besede oprostite ni izrekel. Pojasnil je samo, da je šlo za napačno interpretacijo njegovih besed. In res, v »spornem« govoru je dvakrat omenil, da gre zgolj za navedbo in ne za njegovo osebno mnenje. Toda kakšnem pomen ima izrekati citat že davno v onostranstvo poslanega cesarja, ki s prihodom preroka Mohameda vidi razlog za zlo na svetu, v tako napetem verskem ozračju prevladujočih svetovnih religij? Mar Cerkev bode v oči razmah islama v svetu, ki dobiva vse več vernikov (številka se giblje okrog milijarde), ali pa lahko papežu pripišemo pravico do svobode govora? Toda ta v demokratičnem svetu le ni tako vsestransko neomejena, kot je mogoče sklepati iz njenega konteksta. Na drugi strani odziv muslimanskega dela fanatikov, ki vidijo odgovor v nasilju, ne opravičuje njihovega pobijanja nedolžnih ljudi v imenu Alaha. In v imenu Alaha pobijajo tisti, ki izkoriščajo islam za nasilje, posledično s tem pa ustvarjajo negativno globalno podobo muslimanov kot krvoločnih zverin v želji po prelivanju krvi. Ljudje, še posebej katoliški svet, preveč lahkomiselno in stopnji razvitosti civilizacije neprimerno muslimane etiketirajo kot skupino vernikov, ki spodbuja nasilje. Kar sicer deloma drži, toda ta del zavzemajo fanatiki, ki jim vera v Alaha služi zgolj kot okrutni izgovor za masakre. Samo pomislimo, koliko gorja so povzročile vojne, ki so jih neupravičeno začele države s pretežno katoliškim ljudstvom. Mar so zato vsi katoličani vojaški bojevniki?
Teroristični subjekti, ki, to je treba priznati, v večini izvirajo iz muslimanskega sveta, že najmanjše spodrsljaje, najsi bodo verbalni najsi v risani obliki, seveda venomer izkoristijo za dodatno raven stopnjevanja grozovite sovražnosti do vseh verujočih »križarjev«. Skrajno primitivno razmišljanje, boste rekli. Načeloma da, recipročno gledano ne. Sicer težko, a vendar je potrebno razumeti človekovo naravo v želji po maščevanju, ki se ji je, še posebej, če gre za skrunitev lastnega ljudstva, težko upreti. Nacionalizem še vedno ostaja preveč močan dejavnik identifikacije posameznika s kulturnimi vzorci okolja, v katerem živi. In realno gledano, bati se, da bodo teroristi zrušili celotni zahod, je primitivno smešno. V obdobju hladne vojne ver, ki ji na eni strani botruje rimskokatoliška cerkev s svojo prefinjeno taktiko prikrite nestrpnosti do islama, in na drugi strani razgreti fanatiki podrejenega islama, ki globoko orje ledino zatiranosti, so izjave tipa »Uničili bomo Zahod« seveda populizem brez primere, ki s poskusom največjega gibatelja za spremembe v glavah ljudi – strahu, poskuša prebivalce Zahoda še dodatno naelektriti. Komu, če ne teroristom, tako naelektreno stanje več kot očitno koristi. Tako Koran kot sveta knjiga muslimanov postaja zlorabljena, posiljena ter v skrajni meri skrunjena knjiga kvazivernikov ene in druge strani. Kaže, da institucije, ki naj bi služile kot mostiček do prihoda »velikih«, samo še širijo prepad v glavah vernikov, ki vse bolj temelji na fanatizmu ter v prepričanju o ustreznosti le lastne vere. še največje zadoščenje v tem trenutku verjetno čutijo ateisti Zahoda. čeprav pomešani med verujoče, predstavljajo enako potencialno žrtev terorističnim objektivnim nazorom.
Kruta pogojenost z vero, ki nam je vsiljena ob rojstvu, tako ostaja črn madež demokracije ter svobode posameznika, ki že ob rojstvu postane žrtev kulturnega okolja, v katerem ugleda luč sveta. Spomnimo še na okleščene pravice žensk v muslimanskem svetu, ki zagotovo ne sodijo v sistem civiliziranega sveta, v katerem živimo. Primarna socializacija, v kateri smo determinirani tudi z vero, torej ni nič drugega kot načrtno izgrajevanje otroka, posiljenega z verskimi prepričanji. Sicer pa dolgoletno prepričanje namena vere o spodbujanju miru med vsemi narodi kaže obrise vse prej drugega kot enotnega sobivanja različnosti. Svet v 21. stoletju se bo prisiljen spopasti s tem, da bo avtohtonost prebivalstva na udaru s priseljevanjem narodov drugačne veroizpovedi in nazorov, kar bo postalo preizkus strpnosti človeštva. Priseljevanje kot reka vodo s sabo nosi drugačno kulturo, kar bo posledično pomenilo trganje avtohtonih kultur in povzročanje trenj med narodi. Asimilacija, pa najsi bo še tako zaželena s strani avtohtonih prebivalcev, v tako napetem ozračju kultur nima priložnosti priti do izraza. Neumnost civilizacije navkljub temu še naprej ostaja v tem, da se delimo, na drugi strani pa brišemo meje. Verska indoktrinacija, kot kaže, te meje samo premika v smeri pihanja lastnega vetra. Kako že gre tista o bežanju ovc iz črede v strahu pred velikim volkom?
