Sprehod pod šumečimi topoli
Med ponavljajočim se valovanjem Lainščkovih in šarotarjevih pesmi jadrajo fotografske podobe Jožeta Suhadolnika, iz daljave se sliši glasba skupine Občutek za veter.
Ko sentiment izhaja iz sedimenta in ko je usedlina skupek občutij, se znajdemo na poti v mistiko. Med prazna gnezda v vejah Minattijevega jagneda je Lainšček usmeril panonsko pihljanje. Spodaj, pri koreninah, kjer naj bi pred pol stoletja bili le še spomini in strahovi, se brez besed sprehaja samoten panonit. S svetom pod olesenelo podobo človeka ob čarni reki in med mrtvicami je zraščen kot omenjeni topoli, kot šaš in murve in trte. In ko veter zaigra na staro trobento, se zbudijo demoni. V spanju zaziba še rožnato krilo, ko glasba utihne, ko starke molijo za mrliče, ko starci pijejo vino, ko "počasi se dnevi spreminjajo v leta". Veter dekle v rožnatem krilu ponovno kliče v svet, star spomin pa spet lažje gori.
V spominu davnem ogenj se prižiga
in divji vranci spet imajo krila,
roj isker se nad belim dimom dviga
in divja češnja zopet bo rodila.
Lainšček je pesnik z občutkom, je pesnik občutka. Arhitektonika njegovih pesmi je vseskozi jasna – odloči se ali za deset- ali za šestnajstvrstičnico. Pravtako so jasne ubesedene podobe, zato se avtor in bralec med njimi nikoli ne izgubita. Presežna vrednost njegove poezije pa je v posredovanju občutka, najpogosteje panonske otožnosti, ki jo Lainšček zna ujeti v formo kot redkokdo. Po sprehajanju skozi elitno izdajo sodobnega panonskega gesamtkunstwerka, h kateremu so svoje deleže prispevali še Dušan šarotar s pesmimi v prozi, Jože Suhadolnik z umetniškimi fotografijami obmurske ravnine in glasbeni ustvarjalci z imenom Občutek za veter, bomo najbrž na pihljanje vetra še bolj občutljivi. Upamo pa lahko, da bodo listi s topolov popadali počasneje kot strani iz knjige.
