Felix: Počutim se, kot da bi sproti pisal blog
Trenutno lahko obiskovalci pomurskega medija Sobotainfo prebirajo tvojo spletno novelo z naslovom Pontifikat. Od kod sploh ideja, da novelo objaviš na svetovnem spletu?
Ideja in realizacija sta rezultat nekaterih pozitivnih naključij, ki jih nima smisla posebej izpostavljati. Sama novela je prvi del romana, ki bo izšel naslednje leto pri Založbi Litera. Pri spletni verziji sem razen druge polovice izpustil tudi nekatere dele, ki so bolj vezani na idejo romana in bi preveč podaljšali posamezna poglavja in otežili spremljanje teksta. Pisanje »spletne novele« pa je pač kot vsaka nadaljevanka. Vsak del je problem zase, razen tega pa novelo pišem sproti, se pravi, da je vse skupaj kot nekakšen vpogled v »pisateljevo delavnico«. To me je sicer na začetku malo skrbelo, ker je roman živa tvorba, pri kateri napačne smeri vidiš šele na koncu poti in jih pred dokončno verzijo sčistiš. Počutim se pravzaprav, kot da bi bil na poti in bi sproti pisal blog, medtem ko bo seveda na koncu poti potrebno vse skupaj nadgraditi in urediti v potopis. Zanimivo po svoje, ni kaj.
Kako so tvojo »kolumistično serialko« sprejeli bralci? že dobivaš kakšne odzive?
Odzivi tistih, s katerimi sem se pogovarjal na ulici ali na koncertih v MIKK-u, so bili zadovoljivo ugodni. Nad številom »klikov«, ki kaže, koliko bralcev si je vsako poglavje ogledalo, pa tudi ne morem biti razočaran. Je v mejah, kakor so brani moji romani v knjižnih izdajah. Zabavno pa se mi zdi dejstvo, ki pove veliko tako o serialkah kot o spletu. Najbolj brana so poglavja z najbolj privlačnimi naslovi. Po zadnjih podatkih je tako absolutni zmagovalec »Trnkarjenje z bejbo, ki bi jo kar za šankom«, poraženec pa razumljivo »Prilika o panonskem vzduhu«.
Kakšna je žanrska osnova tvoje spletne novele?
Gotski roman. O razmerju med »črno tradicijo« in Pontifikatom sem napisal članek, ki je bil na Sobotainfu objavljen istočasno s prvim poglavjem dober mesec nazaj, zato bom na tem mestu ponovil samo nekaj ključnih misli: Gotika, ki jo uporabljam kot zbirni pojem za različne oblike bogate »črne tradicije«, vznikne v drugi polovici 18. stoletja kot protiutež razsvetljenski racionalnosti in odpre prostor, v katerem ustvarjalec lahko vstopi v brezdanje razsežnosti mračnih svetov nezavednega. Iskanje odgovorov na vprašanja sveta in časa pa tudi vedno znova trči ob odseve črne tradicije. O nevarnostih, mejah in stranpoteh znanosti in človekovega poseganja v naravo še vedno razmišljamo z likom demoničnega znanstvenika Fausta in Frankensteinom, družbeni vidik naše stvarnosti predstavlja osnovo nepregledne množine kriminalnega romana, psihološki roman, ki se spušča v globine človekovega nezavednega, pa se vedno znova sreča s kreaturami, rojenimi v svetovih črne tradicije. Vampirji, zombiji, volkodlaki, demoni, satanistični tirani so sence, ki odstirajo našo lastno notranjost. Gotika pa najde svoj specifičen odraz tudi v eni izmed subkultur popularne kulture, v metal glasbi, ki se vrne k najbolj elementarnim oblikam gotske tradicije; kri, sperma in demonija so prignani do skrajnosti z namenom vzbujati »sladko grozo«, ugodje v neugodju. Pontifikat je postavljen v svet subkulture, ki svojo filozofijo črpa iz gotskega romana, posamezna aspekta »črne tradicije« pa sem prepletel tako, da sem upošteval konvencije gotskega romana (dogajanje, prostor, osebe) in jih prepletel s psihološkim romanom, kar mi omogoča povezati mitos žanra z arhetipi nezavednega.
Kaj bi izpostavil kot glavno idejo?
Pontifikat je roman o razmerju med posameznikom in družbo, med svobodo in prisilo ideologijo (vemo, da je vsak čas ideološki, menjujejo se samo diskurzi ideologije). Posebej pa me zanima vprašanje (skrajnega) subjektivizma, ki postane ključno v drugem delu spletne novele, katerega prvo poglavje je že »gor«. Ta problem navezujem na izročilo demonizma, ki evropsko literaturo bogati predvsem od romantike naprej, posebno pozornost pa namenjam elementom poganske mitologije, kakor se kažejo preko black metal tradicije, in njihovi vpetosti v čas, ki ga živimo, nisem pa seveda mogel mimo analize Crowleyjevega »Delaj, kar hočeš (a sledi svoji resnični volji)«. O vsem tem bi se zdaj lahko razpisal do nezavesti, a bi moral uporabiti dosti elementov drugega dela spletne novele, česar pa seveda nočem storiti. Zato, kogar zanima kaj več, srečujemo se vsak tretji dan na spletu.
Ali se ti zdi objava na svetovnem spletu »kolumistične serialke v obliki novele« dejanje, ki bo razširilo tvoj krog bralcev?
To bi bil vsekakor zame najbolj ugoden odziv. Sprejmem, ni kaj.
Skoraj istočasno je začel izhajati e-roman Ferija Lainščka. Torej imamo že dva pisatelja, ki sta se odločila za podobno dejanje. Ali se bomo v prihodnje namesto v knjižnico odpravili kar pred računalniški zaslon? Zadnje čase lahko opažamo, da svetovni splet postaja vse močnejši vir informacij. Nekako se zdi, da veliko lažje sedimo pred ekranom, kot pa v roke vzamemo trde platnice. Ali se ti ne zdi, da knjige s tem izgubljajo svojo pravo vrednost?
še enkrat moram poudariti, kar sem izpostavil že v Fluidu v Večeru. Da sva oba začela objavljati spletno besedilo istočasno, je popolno naključje, eden za drugega pravzaprav niti vedela nisva. Sicer pa mislim, da splet ne bo nikoli mogel povsem nadomestiti knjige. Spletna novela je nekaj podobnega kot odlomki v revijah ali podlistek v časopisu. Kogar bo besedilo pritegnilo, bo celoto prav gotovo prebral v knjižni obliki.
