V moderni tradiciji sta umetnost in politika avtonomni polji. V totalitarnem sistemu je z izginjajočo mejo med javnim in privatnim vse politično. V postsocialistični družbi je tako postalo jasno, da s tem, da je vse politično, lahko umetnost producira svojo politiko z nevidnimi estetskimi procesi, ki omogočijo kulturno hegemonijo socialističnega režima vidno. In če je imela v času, ko je zahod poslušal kultivirani kič v stilu ABBE, češkoslovaška vplivno disidentno skupino »The Plastic People of the Universe«, je imela Slovenija Laibache, ki so se kasneje združili še s kolektivom Neue Slowenische Kunst (NSK) in postali najbolj izstopajoča umetnost 80-ih.
Medtem ko je bila v avantgardni kritiki obstoječega političnega sistema ponavadi prisotna želja po odkrivanju nečesa novega ali premiku iz enega k drugemu, je skupina Laibach ubrala popolnoma drugačno strategijo. Zatorej mora biti nenavadno kritičen, ideološki vpliv skupine Laibach razumljen v kontekstu razpada socializma v Sloveniji. Laibach so na odru ponazorili agresivno, protislovno mešanico stalinizma, nacizma in fašizma skozi udarne koračnice, lično kostumografijo in dramatične svetlobne efekte. Prva reakcija presvetljenih kritikov levice je videla v Laibach ironično imitacijo totalitarnih ritualov, a so podporo Laibachov spremljali tudi nelagodni občutki - bojazen pred prevelikim navdušenjem publike, ki bi znala vzeti imitacijo Laibachov zares, saj poveličujejo, kar pravzaprav skušajo uničiti. Kar se še danes vidno odraža na njihovih koncertih, saj je med publiko moč opaziti posameznike, ki se dejansko identificirajo s teatralno ideologijo, čeprav je cilj vzpodbuditi nelagodne občutke, distanco, ki avtomatično spreobrne stališče.
Strategija Laibachov torej sloni na frustraciji sistema, vladajoče ideologije, ne toliko z ironično imitacijo, ampak z ekscesno identifikacijo. Z obelodanitvijo obscene vzvratne super ego strani sistema, kjer ravno ekscesna identifikacija obrodi svojo učinkovitost. In če je zatiranje Laibachov s strani režima onemogočalo pojavnost na območju tedanje države, jih je ravno to približalo svetu. Po pogodbi z založbo Mute Records je rasla njihova razpoznavnost v tujini tako dolgo, da smo doma skorajda pozabili, kako veliki so. Da so ravno tako veliki kot Avseniki oz. da je njihova plošča Opus Dei uvrščena med 1001 must listen before you die. In ravno temu je namenjen ta sestavek. Kakor indicira klasična postavka, je v demokraciji vse mogoče, vendar nič ne šteje, medtem ko ni v komunizmu nič možno, vendar vse šteje, kar posledično vodi v vedno težjo subverzivno umetnost. Problem, s katerim se trenutno sooča avantgarda, je, da ni v bistvu nikomur za nič mar, zato je zaman igrati uporništvo, če ni nikogar, ki bi bil zgrožen nad tvojim nekonformističnim obnašanjem.
Antiglobalizem in antiimperializem sta nemočna stalnica dnevnih poročil. Tudi Laibach so, po prispevku k vzpostavitvi ideologije moderne družbe v Sloveniji, kritično uperili prst v NATO in Razdružene Države Amerike. In ker trenutno ni nuje za politično revolucijo, ni nuje za politično umetnost. Kakor pravi Brecht: »Nesrečna je država, ki rabi subverzivno umetnost.« Ostaja pa potreba po eksistencialni revoluciji in Laibach jo razumejo skozi album Volk, ki z eksotično vlogo ciničnega zabavljača ali inteligentnega očarljivega provokatorja, preoblečenega v ovco, preži na nove generacije slušateljev, da bi retrospektivno odkrivali pomembnost njihovega prispevka k evoluciji nekega naroda. Laibach niso toliko glasba, so vse, kar pride z njo.
We are no ordinary type of group,We are no humble pop musicians,We don't seduce with melodies, And we're not here to please you,We have no answers to your questions,Yet we can question your demands, We don't intend to save your soul, Suspense is our device ... WAT.
