Pred kakima dvema letoma je na Slovenskem potekala zelo obširna debata o elitizmu v družbi. Nekateri so poskušali celo dokazati, da elit nimamo, drugi so jih našteli mnogo. Sam na tem mestu ne nameravam obuditi že izpetega razpravljanja, želim pa posvetiti pozornost t. i. umetnim elitam. Kot umetne sem jih poimenoval zato, ker sem mnenja, da so te skupine kljub temu, da v samem jedru izkazujejo elitizem, združene predvsem iz dveh razlogov – zaradi reklamiranja in kovanja dobička.
Moj zapis je posledica »odkritja« zapisa Denisa Poniža z naslovom O (ne)kompetentnosti slovenske literarne kritike, ki sem ga odkril v kupu starejših izdaj Jezika in slovstva (št. 5, 2003) in ki je končno potrdil moja opažanja o delovanju slovenskih literarnih krogov.
Literarna kritika v dveh okvirih
Poniž v svojem sestavku sicer izhaja iz primerjave literarnih kritik v dveh različnih kronotopih. Na kratko naj predstavim, da je v literarni kritiki v času prejšnjega režima videl kontrolni instrument režima, ki vzdržuje enoumje. Tak kritiški sistem pohodi vse, kar bi lahko zamajalo takrat uveljavljen družbeni sistem – to velja tako za posamezna nekonvencionalna literarna dela kot tudi za literarno kritiko, ki je taka dela odobravala. Tako so se ustvarila plodna tla za režimskega avtorja, a tudi za režimskega kritika, ki pravzaprav skupaj ustvarjata kanon. Na kratko omeni ne(kompetentnost) kritikov, ki so delovali v službi enoumja, spopad idej Ziherla in Vidmarja ter tudi način, kako so se nekonformistični kritiki izogibali neformalni »cenzuri«.
Po 1990 je sledil preobrat. Literat na literarnem področju več ni bil podvržen eni sami resnici, ampak je v svetu različnih idej moral iskati nove poti. Tudi avtor in knjiga postaneta tržno blago, ki le s presenetljivimi, a ne preradikalnimi prijemi išče pozornost kar največjega števila bralcev, literarna kritika pa bi morala v takem boju različnih idej pravzaprav postati nerelevantna, saj nima ideološkega ozadja, po katerem bi vrednotila literarne zapise, ker umetniško besedilo služi eni idej sedanjih kronotopov.
Skupaj so močnejši
Ker se sistem enoumja ob takih izhodiščih težko vzpostavi, je bilo treba poseči po drugih instrumentih. Tudi Poniž ugotavlja, da so se začele oblikovati literarne skupine; zbirajo se okrog kulturno-literarnih revij, raznih komisij za podeljevanje nagrad (število literarnih nagrad se povečuje tudi iz tega razloga), v založbah ter tudi na lokalni ravni. Te umetne elite nadomeščajo nekdanji enoumen idejni sistem v takem smislu, da svoje avtorje in produkte – tako jih lahko mirno imenujemo – promovirajo. Zanimivo je, da člani posamezne skupine prevzemajo v njej različne vloge: tako je pri enem projektu nek član urednik, drugi piše spremno besedo, tretji za literarno revijo in vsaj en dnevnik in en tednik napiše (seveda pozitivno) kritiko, četrti je avtor, peti pa avtorja prijazno intervjuva ter intervju objavi, šesti priredi literarni večer. Delovanje seže vse do članov žirije pri podeljevanju literarnih nagrad, posledično seveda do nagrad, nato pa tudi pot do državnih subvencij ni več dolga. Kmalu napoči še čas za natis antologije, čez čas si podelijo še nagrade za esejistične dosežke. Pri naslednjem projektu se vloge zamenjajo, pristop ostane enak, korist pa imajo zmeraj »naši«.
Tako kanoniziranje je skrajno problematično
Pot v kanon nekemu romanu, ki je nastal na zgoraj opisani kulisi, je pravzaprav omogočena že v štartu. Izjemno je promoviran, zato ima ogromen odziv v periodiki. Literarnokritiški opisi so začuda zelo pozitivni, zato niti ne razpira vprašanj, ob katerih bi se lahko brusila mnenja tako v časopisju kot v odnosu med avtorjem in bralcem. Z antologijami se formalno kanonizirajo in si s tem tudi postavijo temelje za svoje nadaljnje objave. Vprašanje je, ali bodo taka literarna dela preživela sodbo časa.
Na srečo se z literarnimi deli ukvarjajo tudi univerzitetni znanstveniki, ki s svojimi širokimi instrumentariji znajo prečesati slovensko literarno sceno. Problem pri njihovem delovanju pa leži v tem, da že v izhodišču literaturo ocenjujejo s časovne distance, ki se sicer zmeraj bolj manjša, a je za sočasno spremljanje literarnega dogajanja seveda prepozna. Tudi njihova pojavljanja v medijih so preredka, vendar se pri tem že spet postavi vprašanje, ali elitistične lovke sežejo tudi v najkvalitetnejša uredništva.
Odprimo oči!
Slovenski literarni prostor na žalost ni tako velik, da bi se te umetne elite med sabo udarile, kot se to recimo dogaja v nemškogovorečem prostoru. Tudi za samostojne literarne kritike je tako ozračje neprijazno. Najprej imajo omenjene skupine svoj literarnokritiški sistem, po drugi strani pa znajo napasti vsakega kritika, ki se ostreje loti promoviranega dela, zato kolesje sistemov lahko posameznika hitro zdrobi. Prav parcialnost literarne kritike je na daljši rok najbolj škodljiva za literarni razvoj, saj je v njeni naravi, da spregleda vrsto literarnoteoretičnih pristopov, ki jih seveda tudi naslednjič ne upošteva.
Tudi taka javna razmišljanja v njihovih krogih pomoje niso ravno dobrodošla. Zelo dobrodošlo pa bi bilo, če bi tudi bralci podrobneje spremljali, kaj se na tem področju dogaja. že hiter pogled na ime avtorja intervjuja ali spremne besede pove veliko. Opazujte, presenečeni boste.
