čETRTEK
Zjutraj je ?eri-d-drumma z Rokom a. k. a. DJ-jem Salotejpom (njegovo balkansko umetniško ime) krenil na pot iz Ljubljane v Prekmurje. V Beltincih smo naložili kompletno opremo, vključno z Mitom, Iztokom in Jernejem, skoraj pozabili pasport in se odpravili proti Hrvaški. Na meji smo prošli z manjšimi zapleti, a nič drastičnega. Po drvenju po hrvaških avtocestah smo dočakali prvi stik z Bosno: bosanskimi cariniki. Jao … brez komentarja, hehe. Po uri in pol birokracije smo vsi srečni in potešeni s pivom krenuli naprej in dočakali naše prvo mesto: Banjaluka! Se dobimo z Draganom, našim »bosanskim tour managerjem« (car!), ki poskrbi za prvi okus Bosne, za bureke. Klub Cat je super zrihtan, ima sicer malo manjši, a vendar super oder. Napravimo tonsko, nakar nas domačini »ugrabijo« in nas peljejo na hrib, s katerega je podnevi sigurno fabulozen pogled na celotno mesto. Ker je bila noč, smo bili za to prikrajšani, jebiga. Po koncertu, ki je bil presenetljivo dobro obiskan, še bolj presenetljiv je bil odziv publike, je naš vozač/DJ pustil še svojo dozo »mastnega drum-i-beza« in žurka je bila popolna. Po famoznem izreku naše bobnarske eminence, ?erija: »One down, three to go! Party time!« smo se odločili še za afterparty. Na poti do kluba Geto smo okrog tretje ure zjutraj (!) kupili še dve gajbi piva, v klubu pa udarili še par debat z Bigorjem ter Avdičem. Nato je sledila sladka noč pri Akiju – največjem demagogu, kar jih je v Banjaluki. Njegova strast: policaji, hehe. Kake štorije letijo z njegovih ust. Svašta! Naslednji dan nas je Aki peljal še na kafu v samo srce Banjaluke, kjer je med drugim žensk sedemkrat več kot moških, potem pa smo pobrali šila in Dragana ter mahnili proti naslednji destinaciji: Brčko.
PETEK
Po ne preveč naporni vožnji po poti, ki jo krasijo številna minska polja, smo prispeli v Brčko. Ob pogledu na klub smo se malo spogledali, saj je šlo za pub, ki je ob večerih znano zbirališče mladih z izbranim okusom (beri: šminkerjev). Ok, postavimo stej?, nato basmanu Jerneju crkne varovalka na ojačevalcu. Shit. Pride šefe kluba, vzame nek kabel, ga razreže, pove še par čarobnih besed in – voila! Ojačevalec dela. Vsi si oddahnemo in se mu kasneje oddolžimo s perfektnim špilom. Njegov komentar: »Dobro, dobro, momci, ali … nisam znao, da ne pjevate«. Hehe, glavno, da se špila! Po špilu se še malo podružimo z Goranom, ki nam je odstopil stanovanje za prespati, ogledamo center mesta (huh, divno, divno!) ter gremo kao zgodaj spat (okrog pol treh zjutraj), ker nas naslednji dan čaka vožnja skozi delo Bosno, od severa proti jugu.
SOBOTA
Vstali ob sedmih zjutraj, se poslovili od Gorana, in pičili. Brčko, Tuzla, Sarajevo, Mostar, Metkovič, Dubrovnik je bila naša pot. Na pol poti med Tuzlo in Sarajevom smo se odločili probati kafu v pravi bosanski kafani. Zakon! Kajti, kasneje se je to izkazalo za potezo dneva! Vstopimo, se usedemo, pride veselo-glasna šefica in naročimo kafu: »Imate možda s mlijekom,« vpraša kdo drug kot bobnar. šefica ga začudeno pogleda in reče: »Ma nema mlijeka, ovo ti je bosanska kafana, znáš!?«. Vsi v smeh, a potem se spomnimo, da je v kombiju ostalo še nekaj mleka od prejšnjega dne. Po dozi bosanske kafe nam šefica ponudi še rakiju. Iztok, Mito, Jernej in Rok so jo probali in še danes trdijo, da je bila brez primerjave. Odlično! Po ogledu wc-ja smo se odpravili naprej proti Sarajevu, kjer smo si privoščili pravo bosansko pito (burek po naše). Lekker, lekker! Po okrepčilu smo definitivno boljše volje zasedli vsak svoj plac v kombiju: Rok za volan, Dragan na kopilotsko mesto, ostali banditi pa na zadnje sedeže. Med vožnjo po Hercegovini kar nismo mogli verjeti, kako lepa je pokrajina. še večji čar daje cesta (sicer sfukana do kraja), ki je speljana tik ob reki Neretvi. številne doline, ki jih obkrožajo hribi in gore, katerih vrhove krasi sneg, so balzam za oči turistov. Ob prihodu na hrvaško ozemlje pa spet druga lepota: morje! Ob pogledu na Dalmacijo so se nam oči svetile kot najstnikom ob pogledu na razgaljeno žensko telo. Po prihodu v Dubrovnik smo se najprej grofovsko najedli, nato pa šli na ogled mesta. Uau! Dubrovnik je res neverjetno lepo mesto. Stari del znotraj obzidja spominja na prizore iz kakega starega italijanskega filma, ki govorijo o sicilijanskih družinah. Res, neverjetno! Koncert, ki je sledil, je bil bolj slabo obiskan, čeravno je zunaj bilo vsaj sto ljudi, ki pa niso bili pripravljeni plačati vstopnine. Pa so ostali zunaj in špilali svojo muziko na flaše vina. Vseeno je bil odziv soliden, na hipe celo več kot dober. Proti koncu špila se je videlo, da so redarji začeli spuščati ljudi v klub. Vsaj pri zadnjem komadu smo imeli občutek vehementnosti, hehe. Po špilu smo se očedili, šli še na pivo, nato pa padli pod bremenom dolge vožnje, eden za drugim, vsak na svojo posteljo.
NEDELJA
Po lepem, dolgem spancu nas je drugo jutro zbudilo močno sonce. In vonj po morju. Oh, yeah, gremo se kopat! še prej nas je Emil peljal v mesto na kafe, kjer smo se nagledali izumetničene lepote žensk. Nato pa nas je Dragan, ki je očitno stalni gost dubrovniškega Orlanda, peljal na »klubsko plažo«. Kot se za basiste spodobi, je Jernej prvi skočil v vodo, in to brez tega, da bi mu vrgli ojačevalec v vodo. Po vrsti, kot so naša jajca v vrsti, smo poskakali v morje, ki se je izkazalo za svinjsko mrzlo. Brrrrr! Po cigareti ali dveh nam je v vodo padel še fotoaparat. Jaoooo! A mu je sonce godilo (saj je zvečer že delal). Kot tudi nam. Splendid! Perfekten način, kako začeti dan. Ki se je nato izkazal za prav posebnega …
Nekaj kilometrov pred Mostarjem nas je najprej ustavila policija. Rok, ki ima itak fobijo pred smrkci, je imel namreč pretežko nogo. Pretežko za petdesetaka. A je dejstvo, da smo eni Slovenci, ki zamujajo na koncert v Mostarju, očitno zaleglo. Toliko, da nismo plačali niti marke (hehe). Prvi vtis Mostarja je bil prav poseben. Dragan nas je peljal v svoj nekdanji dom. To je bila posest sredi narave, s tremi lesenimi, z golimi rokami narejenimi hišami. Tam so živeli Srdjan, Nebojša in njegov brat. Nebojša je tip, ki je pristaš eko načina življenja in se je odločil iz mesta preseliti se na mirno podeželje. Tam mu družbo dela tudi peterica (potepuških) psov, ki jim nudi zatočišče. V tem idiličnem kotičku neokrnjene narave smo spoznali skupinico treh Francozov, ki so v Mostarju opravljali prostovoljno delo. Povabili smo jih na koncert, kjer so se pozneje tudi prikazali. OKC Abraševi? je trenutno najbolj dejavni mostarski klub, ki je pred meseci dobil še novo koncertno dvorano. In to kakšno! Koji oder, koji sound!? Sami presežniki. Pred koncertom smo spoznali še Husa, človeka, ki je primer na dveh nogah hodečega leksikona. Predvsem Džeri, Rok in Jernej so bili navdušeni nad pogovorom z njim. Na oder smo šli zavedajoč se, da je to naš zadnji koncert. Tako smo ga tudi odigrali. Veličastno namreč. Dobri pogoji na odru, dobra atmosfera v dvorani – k čemur je močno prispevala neverjetna akustika, ki je štiridesetglavo množico naredila nekajkrat večjo – so botrovali temu, da bo mostarski koncert ostal nepozabljen. Vsaj za nas. Po koncertu smo dali še intervju za radio, potem pa smo se razpršili po Abraševiču: Rok, Jernej in Mito so delali družbo našim novim kolegom Francozom, medtem pa sta Džeri in Iztok v klubski sobici debatirala z domačini o njihovi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Po opravljenem družabnem delu smo se (vključno z Draganovim novim ruskim suvenirjem) odpravili proti mestu, kjer smo preživeli še zadnjo noč na naši mini »Balkan« turneji. Zbudili smo se dokaj zgodaj, a nas ni motilo. Koga pa bi, če ga prebudijo topli sončki žarki sredi najlepše narave?
Lep pozdrav,
šKM banda
Domača stran:
www.myspace.com/skmbanda
VIDEO: šKM banda - Live from Abrasevic, Mostar/BIH
VIDEO: šKM banda - Pasivni upor 1
