Državna proslava ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji očitno postaja nujen avgustovski dogodek in se tako počasi prebija tudi v samo kolektivno zavest skupnosti. Tudi če ne bi šlo za državno proslavo, bi tak organizacijsko in logistično zahteven projekt imel nek poseben status. če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, ker je redkokdaj mogoče okušati na Gorenjskem kuhan bograč. Po drugi strani je vsebino državnih proslav vedno mogoče brati tudi simbolno. Upravičeno se predpostavlja, da so tovrstni dogodki izjemna priložnost promocije Prekmurja v Sloveniji. Celotno proslavo prenaša nacionalna televizija, zjutraj naslednji dan jo tudi spoštljivo ponovi na drugem programu. Zato se zdi smiselno, da se predstavi jedro zgodovinske in kulturne identitete. če je lani šlo predvsem za poudarjanje kontinuitete in tradicije, se je letošnja proslava osredotočila na prelome, preskoke in inovacije, ki štrlijo iz (zaenkrat še) večinske predstave o Prekmurju. V skladu s tem je bila izbrana tudi lokacija: lani Beltinci – ruralni center, letos Murska Sobota – najboljši približek urbanega.
Kako brati 1919? Devetnajstodevetnajst ali ENA DEVET ENA DEVET?
Cestna interpreta iz skupine Stekli psi, ki so nastopili na proslavi, sta med drugim izrekla tudi frazo »ena devet ena devet«. Nanašala se je na letnico same priključitve. Vendar je dikcija, ki sta jo pri tem uporabila, že močno nakazovala, da se na tem prostoru gnetejo zelo različni diskurzi in predstave o identiteti Prekmurja. Te predstave se med sabo skorajda ne srečujejo. Dejansko gre za paralelne vrednotne in estetske svetove. Zamišljeni plesni koraki pozvačinov in dialektika melodije treh harmonikarjev, ki se je končala v kaotični disharmoniji, je marsikomu verjetno delovala preveč tuje (ali bolje rečeno nedomače). Vendar nič bolj nenavadno, kot se zdi mlajši generaciji kmečko navduševanje nad rastjo pšenice. Tudi zakon časa govori v prid novim predstavam o Prekmurju in čedalje manj bo ljudi s klasičnim kmečkim pogledom na svet. Da je mogoče po spletu cele dneve brskati in svojo lastno identiteto tvoriti iz diametralno nasprotnih kulturnih virov, je že stara zgodba. Enostavno neodgovorno bi bilo, če bi se prezrlo takšno ali drugačno panonsko izročilo, ki ga uvajajo nove generacije.
Kaj ali kdo je Prekmurje?
Koliko mobilizacijskega potenciala v sebi še skriva reka Mura leta 2007, je postalo očitno, ko so se začele javne razprave o gradnji hidroelektrarn. Starejši pripovedujejo o burnem odzivu v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko nikakor ni bilo mogoče, da bi se gradnja sploh zgodila. Danes vse kaže, da je gradnja le še stvar PR-ovskih manevrov. In malokdo se je pripravljen odzvati na podoben način kot dobrih dvajset let nazaj. Reka Mura in pripadajoči pogled na svet torej ni, ne more in ne sme biti edina identifikacijska točka. če želi imeti praznik priključitve Prekmurja k matični državi svetlo prihodnost, bi bilo treba razmišljati o razširitvi same definicije Prekmurja. Ko je v videoanketi, ki se je vrtela v ozadju med proslavo, eden vprašanih o tem, kaj si misli o Prekmurju, odgovoril: »Ges man rad Prekmurje, Prekmurje je zakon!« zagotovo ni mislil na Prekmurje, kot je opisano v besedilih Vlada Kreslina. šlo je za nekaj, kar je bliže urbanemu, ali bolje rečeno ne-tradicionalnemu pojmovanju te pokrajine. In prav ta razširitev na drugače misleče bi lahko predstavljala prihodnost. V obratnem primeru bi se lahko ta praznik poslovil tako hitro, kot se bodo iz tega sveta poslavljali tisti, ki v Prekmurju vidijo le kmeta.
Pozvačin, ki deklamira urbana besedila?
Povezanosti med tradicionalno in recimo temu avantgardno perspektivo na Prekmurje seveda ni mogoče doseči z naivno kombinacijo elementov iz tradicije in sodobnosti. Predstavljajte si pozvačina, ki deklamira sodobna urbana besedila. Tak lik bi bil smešen: starejši ne bi razumeli te postmoderne eklektike, mlajši pa bi se upravičeno upirali njegovi vizualni podobi. Ta transgeneracijski odnos bi bil uspešen samo, če je zamišljen dolgoročno. Tisti, ki gojijo kakršnokoli afiniteto do tradicije, bi počasi lahko doumeli, da se časi spreminjajo. V skladu z njimi pa tudi mentalne sheme novih generacij, ki iščejo neko svežino. In tudi tradicionalnih vsebin ni mogoče popolnoma odmisliti. Vseeno gre za prevračanje elementov, ki so se v drugačnih kontekstih že n-krat pojavljale. Predpogoj dolgoročnega približevanja dveh pogledov je vsekakor skupni prostor druženja. O tem – nekem multikulturalnem centru – se je že veliko govorilo v času negotovega projekta evropske kulturne prestolnice. Zdaj ko je usoda znana, pa so govorice in načrti izginili. Pozabite velik kompleks kinodvoran, razen ljubljanskega Koloseja tako ali tako vsi propadajo. Kar Prekmurje v prvi vrsti rabi, je srednje velik skupni prostor, ki bo predstavljal novo gnezdo, v katerem se bodo lahko razvijale in negovale neštete smernice prekmurske identitete.
