Saša J. Mächtig prejemnik Prešernove nagrade.
Upravni odbor Prešernovega sklada je v dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu razglasil prejemnike najvišjih državnih priznanj za umetniške dosežke za leto 2026.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo letos prejmeta koreografinja in plesalka Mateja Bučar ter industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, ki je s svojimi deli pomembno zaznamoval tako slovenski kot svetovni prostor oblikovanja.
Saša J. Mächtig je mednarodno najbolj prepoznaven prav po oblikovanju legendarnega kioska K67, ki ga je izdelovala ljutomerska tovarna Imgrad.
Gre za enega redkih slovenskih oblikovalskih dosežkov, ki je postal globalna klasika urbanega prostora.
Obnovljen kiosk ponovno stoji tudi na Glavnem trgu v Ljutomeru, kjer simbolično zaokrožuje zgodbo o izjemnem sodelovanju med lokalno industrijo in vrhunskim oblikovanjem.
-
Lokalno | 11 komentarjevV Ljutomer se je vrnila legenda, obnovljeni kiosk K67
Postavitev kioska na njegovo prvotno lokacijo je pomemben prispevek k ohranjanju industrijske dediščine in poudarja vpliv majhnega kraja, ki je ustvaril enega najbolj prepoznavnih produktov moderne oblikovalske zgodovine.
Mächtig je kiosk K67 zasnoval leta 1966, patentiral leto kasneje, prvič pa je bil predstavljen leta 1968 prav v Ljutomeru. Modularni sistem iz ojačanega poliestra je bil za tisti čas izjemno inovativen, saj je dopuščal široko paleto uporab: od prodajnih in informacijskih kioskov do manjših lokalov, stojnic in celo bivalnih enot.
K67 je hitro postal mednarodna senzacija. Leta 1970 je britanska revija Design objavila obsežen članek o kiosku, kar je odprlo pot do prestižnega priznanja – uvrstitve v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Gre za izjemen dosežek, ki ga doseže le malokateri produkt iz industrijske periferije.
Čeprav je Mächtig avtor zasnove, je za svetovni uspeh K67 zaslužna tudi ljutomerska tovarna Imgrad, ki je kiosk industrializirala, serijsko proizvajala in ga popeljala na svetovne trge.
Do začetka devetdesetih let so v Imgradu izdelali približno 7.500 enot, ki so jih izvažali po vsem svetu: po državah nekdanje Jugoslavije in Vzhodnega bloka, pa tudi v Združenih državah Amerike, Kanado, Japonsko, Novo Zelandijo, Irak, Jordanijo, Kenijo in številne druge države.
Tovarna Imgrad je s tem pomembno vplivala na urbanistično podobo mnogih mest in dokazala, da lahko tudi slovensko industrijsko okolje ustvari izdelek globalnega pomena.
