Odkar je ponovno aktualen Zakon o omejevanju uporabe
tobačnih izdelkov, vse pogosteje naletim na debate o (ne)kajenju in
(ne)kadilcih. Zmeraj sem mislila, da so pravzaprav nekadilci dosledni
nasprotniki kadilcev in kajenja, da se jih izogibajo, prezirajo, nekateri
skoraj sovražijo. Vse to bi naj bilo podkrepljeno z argumenti: nekadilce skrbi
zdravje – pasivno kajenje povečuje obolevanja za boleznimi srca in ožilja,
pljučnimi boleznimi in rakom; izgled (zgodnje staranje kože), moške skrbi za
potenco, ženske za rodnost, pa da ne govorim o smradu in onesnaževanju. Vendar
ne: med pogovori, razpravami na forumih in komentarji na blogih sem opazila, da
so nestrpni pravzaprav kadilci. Na vsa ponujena dokazila o škodovanju drugim in
okolju (pa tudi sebi) se mnogokrat in pogosto neupravičeno odzivajo z
agresivnimi napadi na zagovornike nasprotnega stališča.
Prvi zelo izstopajoč primer je bila izjava: »Saj pa sam
sebe ubijam, imam pravico do tega.« Ja, temu bi bilo najverjetneje tako, če bi
se tu ozirali le na absolutnost človekovih pravic. S tako ozkogledega stališča
bi lahko bil takšen zaključek hitro sklenjen, vendar je potrebno vzeti v obzir za
nekatere nerazumljivo in absurdno dejstvo, da je absolutnost relativna, saj je
vsaka pravica absolutna le tako dolgo, dokler ne poseže v pravice drugega (v
tem primeru je poseženo v tuje pravice s pasivnim kajenjem). Kmalu me je
presenetila – najverjetneje, upam – sarkastična trditev študentke, da naj se na
javnih mestih prepovesta tudi alkohol in kava, ki človeku prav tako škodujeta. In
ko že mislim, da je bila meja neumnosti dosežena, jo z bujno domišljijo presežejo
in se spomnijo še prepovedi uživanja mesa v gostiščih, ker vonj po »pečeni
crkovini« ne paše vegetarijancem. Te izjave so res ekstremne, vendar tudi bolj
objektivne niso daleč stran.
Potem ko so leta 1996 strpali nekadilce, ki so v tistem
času predstavljali 67 odstotkov slovenskega prebivalstva, v majhne s steklom
pregrajene prostore, ločene sobe ali v del lokala, ki je bil od kadilcev ločen
le s kotličkom za rože, je bila to hitra prva rešitev. Ta ukrep se kadilcev ni
dotaknil. Ni bilo pomembno. Vendar sedaj, ko bi posebej za njih naj bile
urejene kadilnice, katerih velikost ne bi presegala 10 odstotkov površine
celotnega lokala, so se prebudili, oglasili in začeli govoriti o enakosti,
pravičnosti in diskriminaciji. Ja, morda ni pravično, ker bi po statističnih
podatkih naj kadilo 29 odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije. No, pa četudi
bi jim bila namenjena tretjina lokala, bi najverjetneje ostali nezadovoljni.
S potekom vakacijske dobe se bliža tudi dvig cen tobačnih
izdelkov. Veliko pritoževanja je slišati čez za »slovenske razmere« visoke
cene, saj zavojček priljubljene škatlice cigaret pri nas stane 2,50 €. če
pomislimo, da enak zavojček v Veliki Britaniji stane 7,50 €, v Franciji 5,20 €
in Nemčiji 4,70 €, lahko zaključimo, da lahko pri nas še zmeraj kadimo zelo
poceni, ampak vsak dvig cen je nezaslišan, saj si država (ki je seveda
nekadilka in s tem dodatno kriva) s trošarinami polni žepe, odplačuje dolgove
in proračunske luknje – vendar je to je že druga zgodba.
Morda bo novela zakona uspela in uresničila svoj cilj
zmanjšati število kadilcev in obolelih zaradi posledic aktivnega in pasivnega
kajenja, vendar ji prav gotovo ne bo uspelo narediti nič v smeri odporništva in
obtoževanja nekadilcev zaradi poslabšanega položaja kadilcev. Nek komentator na
blogu se je postavil z izjavo: »V beznicah se je stoletja pijančevalo, kadilo
inu se kurbalo.« In se na koncu modro vprašal, zakaj bi se to danes spremenilo.
Morda zato, ker smo modrejši, bolj civilizirani in socialno odprti.
