Poezija – pogled z druge perspektive

Lučka Zorko je mlada in obetavna prekmurska pesnica, ki rada uživa življenje. Njena kreativnost se je odražala že v otroštvu, ko je kot majhna deklica uživala v besednih igrah. Zase pravi, da ni človek načrtov, rada ima spontanost. Kaj več o njeni viziji sveta in občutenju poezije pa v naslednjih vrsticah.

Kako bi se predstavila bralcem oziroma katere besede te najbolje opišejo?

Težko je gledati sebe z distance. Drugi te vidijo drugače, kot se vidiš sam. Mogoče bi rekla, da sem entuziastična, rada imam umetnost in življenje, veliko razmišljam in stvari včasih vzamem preveč resno, s preveliko odgovornostjo.

Pa se vrniva na začetek tvoje ustvarjalne poti. Se mogoče spomniš svoje prve pesmi? Kaj te je navdihnilo? Mogoče kakšen poseben dogodek?

Začetek je težko definirati. Vse so pravzaprav procesi, ki se dogajajo znotraj tebe, tudi nezavedno. Vse je ves čas v tebi, drugače pa je, ko želiš nekaj izraziti z umetnostjo – svoj odnos do sveta, sebe, življenja … že v otroštvu me je veselilo vse, kar je bilo kreativno. Kar se tiče poezije, se prvih začetkov spominjam iz osnovne šole, ko se mi je zdelo zabavno pisati pesmice, se igrati z besedami, spreminjati besedila znanih popevk. Moji prvi resni začetki so povezani s pesnikom, ki je nekje v 7. razredu name naredil izjemen vtis – to je bil Kajetan Kovič. Zaradi njegove poezije sem poskusila svoj odnos do sveta v najstniških letih izraziti ravno preko poezije. Prva pesniška zbirka, v kateri sem v drugem letniku srednje šole objavila svoje pesmi, je bila Zasilni izhod.

Gimnazijo si obiskovala v Murski Soboti. Kakšni so spomini na tvoje gimnazijske dni?

Preteklost vedno mitiziramo; večinoma se spomimo res tistih dobrih stvari. Gimnazijskih let se spominjam po iskanju identitete, po mladostni zagnanosti in naivnosti. Zaznamovalo nas je nekakšno mešanje stilov (vmes si bil hipi, vmes rocker, potem punker, potem spet greenpeaceovec – no, vsaj jaz), druženje, spoznavanje drugačnih, »odraslejših« občutkov in čustev. Pa seveda odnosi s sošolci, izleti, prijateljstva, zavezništva in prva velika, prelomna ljubezen, ki te zaznamuje, razbije, spremeni.

Naslov tvoje prve samostojne pesniške zbirke v bralcu prebudi mešana občutja. Kaj Reciklaža kosti pomeni tebi?

Takrat me je, kolikor se spomnim, vznemirjala misel na prednike, na to, v kolikšni meri nas preteklost določa, koliko je nezavednih silnic, ki so v nas že od nekdaj, in ki so povezane z nekim rodbinskim izročilom. Poleg tega so biologijski termini sestavni del mojega mišljenja, ker študiram biologijo. Biologija, evolucija, različna literatura, ki si jo, skoraj še otrok, po svoje razlagaš. Ko si mlajši, drugače gledaš na Junga, na Freuda, na različne vizije sveta in potem si v glavi ustvariš fantastičen svet, ki ga tudi po svoje razumeš, in ki je privlačen ravno zaradi tega, ker ima zanimivo, drugačno, skoraj nelogično strukturo.

Motivno-tematsko ogrodje tvojih pesmi predstavlja pravzaprav resničnost sama. Ali so tvoje pesmi odraz tvojih občutij in doživetij o svetu?

Vsekakor. Vse pesmi so pesnikove vizije sveta, njegov odnos do sveta, razumevanje, čustvovanje. Normalno je, da motive pobiramo iz resničnosti in fantazije. Ko razmišljam o svojih lastnih motivih v poeziji in o tem, kaj se tam dogaja, ugotavljam, da so to nekakšni valovi, vmes je mogoče večji vdor resničnosti, potem spet večji vdor fantazije. Vse je delno tudi odraz trenutnih občutij, razmišljanj, vpliva ljudi, ki trenutno naredijo v tvojem življenju premike, in vse to se odraža v poeziji. Ampak na koncu vseeno nastane pesem kot nekaj splošnega, kot umetnina; če odmislimo avtorja, ostane nekaj, v čemer se lahko vsak prepozna (ali pa seveda tudi ne) na različen način.

Mnogo piscev poezije pravi, da jim pisanje predstavlja neko razbremenitev, »ventil« za sproščanje napetosti. Kako je s tem pri tebi?

če bi bilo to tako preprosto, bi verjetno vsi pisali poezijo. Ampak včasih je res. Ko si pod kako čustveno ali intelektualno napetostjo, je najlaže vse na en mah izpisati, ampak to še ne pomeni, da bo pesem že tudi umetnina Za to je potrebno veliko dela, analize, veliko intelekta, fantazije in čuta za estetiko. Pa malo, malo norosti.

Verjetno se strinjaš s trditvijo, da je krog bralcev poezije zelo omejen. Menim, da poezije ne more začutiti vsak, kajti za to potrebuješ neke posebne aspiracije in zadovoljstvo, ki ga občutiš ob branju. Se strinjaš s tem?

Kratek odgovor bi se glasil: Da. že sam odnos do poezije je odvisen tudi od naroda. Mogoče je tako deloma zaradi tega, ker ti v šoli velikokrat ne znajo približati poezije in jezika na način, da bi takrat lahko razumel ali vsaj zaslutil in bi te lahko pritegnilo. Sama bi mladim priporočala predvsem poezijo, ki je pisana za mladostnike. Taka primerna zbirka bi bile recimo Grafenauerjeve Skrivnosti, kajti v tej zbirki je poezija približana mladostniku, čeprav je tudi zrela poezija, ki stoji. Ker dejansko je treba že v mladosti vzgajati tako, da neko stvar približaš na način, ki je na posameznikovem nivoju in je le-ta njemu primernen. Tako bo tudi pozneje nadaljeval na višjem nivoju. Tega pa je vsekakor premalo – se pravi, metod, s katerimi bi dejansko mlade naučili občutiti estetiko, lepoto, umetnost, ju ločiti od videza …

Je poezija tisto področje, ki v tvojem življenju zavzame največ prostora?

Ne, nikoli ni bila, je pa res, da zavzema najpomembnejše mesto. Trenutno veliko vlagam v dramsko igro, a tudi v druga področja. Poezija pa je prostor, kjer sem čisto svobodna, in kjer je možna igra, kjer so možne napake, možni so presežki. V bistvu je stvar, ki ves čas raste z mano. V glavi je in v ritmu dihanja. Mogoče kdaj potihne, ampak samo kot aktivnost, kot proces se pa ves čas dogaja.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Na področju poezije vsekakor razvoj, ustvarjalnost, napredek, enostavno: izpopolniti svoj izraz, mogoče ga dopolniti z nekimi novimi stvarmi, ampak vseeno ohraniti tisto, kar je individualno. Najti želim svoj jezik, primeren način za izražanje. Pa seveda doštudirati in mogoče najti dejavnost, kjer bo možno biti kreativen in od tega tudi živeti – to pa je najtežja naloga.

Kaj pa družina, poroka, otroci?

To je stvar, ki jo nekje v sebi vsi nosimo kot željo in ki se ponavadi zgodi nepričakovano. Ne verjamem v življenjski načrt. Družina nastane spontano in ko se zgodi, že mora biti pravi čas, čeprav se nam verjetno vedno zdi, da ni.

S čim bi ti prepričala potencialnega bralca, da je prebiranje poezije lahko dobra hrana za dušo?

Ne vem, če se sploh da človeka prepričati, le motiviraš ga lahko in še to zelo težko. Danes je veliko stvari, ki so intelektualno in čutno lažje dosegljive, ker v poezijo (tudi v branje) moraš veliko vložiti in vlagati, dokler ne začutiš slasti jezika, ideje, lepote. Ampak potrebno je trdo delo. Terja čas. Jezik, poezija ti lahko odkrijeta skrivnosti, do katerih ne moreš po nobeni drugi poti. Na isti način ti tega verjetno ne da nobena druga umetnost. Seveda pa tudi jezik ni vsemogočen.

V sodobni potrošniški družbi ljudje pogosto izgubljajo smisel, zgrešijo bistvo življenja. Se ti zdi, da nekatere vrednote, kot so iskrena ljubezen in toplina, preprosto izgubijo svoj pravi pomen?

Ne bi rekla, da ga izgubijo. Ne maram ideološkega odnosa do sistema – to je slabo, to pa dobro. človek vedno in povsod išče neko izpolnitev, osmišljenje. Prav zagotovo vsi stremimo k iskrenosti, k individualizaciji, moralnim vrednotam. To nam daje občutek vrednosti. Ampak tukaj je drug problem, danes je težje priti do tega, ker je vse razpršeno, preoblečeno, izkrivljeno. Krivi so tudi mediji in država. Svet nam pa vedno podaja neko svojo vizijo in možnosti, kar lahko po eni strani osvobaja, po drugi podreja in omejuje. Mogoče dobijo vse te stvari potem še večji smisel, ampak so težje dosegljive.

Kakšen je tvoj življenjski moto?

Pravzaprav ga nimam. Vedno se trudim uravnotežiti čustva in razum, kajti če reagiraš preveč čustveno, brez razuma, lahko marsikaj uničiš, če pa reagiraš skrajno racionalno, lahko uničiš sebe. Treba je spodbujati razumništvo, treba se je ves čas odločati, tehtati, ampak istočasno ne na račun lastnih čustev. Moraš najti ravnotežje med tema dvema skrajnostma. Razmišljati je treba, ker če se prepustiš videzu, postaneš ideolog, maska, to pa je nevarno tako zate kot za svet.

Imaš mogoče še kakšno sporočilo za bralce?

Omenila bi, da urejam spletno literarno glasilo Oddelka za slovanske jezike in književnost Pedagoške fakultete v Mariboru. To glasilo se imenuje Listek in je spletna revija za literarno dejavnost mladih. Vsem zainteresiranim priporočam v branje spletno stran, hkrati pa je to lahko priložnost za sodelovanje in prve objave del mladih.