Petrolea izgoreva

Novinar Tomo Köleš je v svoji reportaži Siddhartinega koncerta iz Ljutomera namignil, da bi njihov nastop v Murski Soboti lahko bil eden najboljših na letošnji turneji Petrolea. Očitno Tomo razpolaga z zavidljivim vizionarskim talentom.

Vsak, ki se je v soboto pripeljal z avtom in iskal parkirišče, je dobil občutek, da bo dvorana (vsaj tokrat) nabito polna. Mini park pred vhodom v telovadnico je bil obljuden z mladino iz različnih koncev Prekmurja. Točno tako, kot se spodobi. Zato je bilo moč predvidevati, da se bo na koncu vsa ta mladina znašla v dvorani. Pa ni bilo tako. Oder je bil postavljen skoraj na polovici telovadnice in še vedno je prizorišče izgledalo prazno. Zbralo se je blizu 1000 obiskovalcev. Kako bi bilo šele, če bi oder bil postavljen na koncu dvorane!

Tokrat so publiko pred Siddharto ogrevali Naio Ssaion, skupina, ki obstaja od leta 2003 in od takrat naprej neprestano nabira različne glasbene nagrade. Zaradi ene so leta 2004 nastopili tudi s pop zvezdnico Pink. Uradno imajo izdana dva avtorska albuma, za posebne simpatizerje pa na svoji internetni strani ponujajo tudi remikse svojih največjih hitov. Vendar jim – kot sami pravijo – »največjo strast in prioriteto predstavljajo prav nastopi v živo«. V soboto zvečer se je ta strast slišala zelo naglas, preveč naglas. Ko je pevka preizkušala moč in omejitve svojih glasilk, je vse skupaj zvenelo že boleče. Blagor tistim, ki so ta del izpustili in so pred dvorano počasi srkali vino. Tudi nekateri drugi momenti ne morejo ostati brez komentarja. Ta koncept prepletanja nedefiniranih kitarskih akordov, basovsko igranje na najnižji struni in poskakovanje čudaka z violino po odru bi lahko bila zmagovalna formula. Pa ni. Prvič: vsi komadi so zveneli zelo podobno. Kot bi eno uro igrali en komad. Razen tiste priredbe, v kateri violinist pokaže, kaj vse se je naučil v glasbeni šoli, je nemogoče izpostaviti določeno pesem, ki bi se v glavi vrtela še naslednji dan. Drugič: njihovo naučeno sinhrono poplesavanje na odru je veliko bolj učinkovito v video izdelkih kot pa v živo. Za tem stoji preprosta logika: pri videospotu se kadri spreminjajo tako hitro, da ples ne postane dolgočasen. V živo pa po dveh minutah gledalec ne ve več, kaj naj išče. In na vsak komad so enako migali. Ednio, kar se je spreminjalo, je bila le hitrost gibov.

Siddharta je začela enako kot v Ljutomeru: deset minut čez deveto se je zaslišal sampler, ki je simuliral premikajoči vlak in začel se je komad Mr. Q [Glas služi mu za petje pesmi]. Ker gre za nastop znotraj zastavljene turneje, bi bilo odveč pričakovati, da bo repertoar bistveno drugačen. To si lahko privošči kvečjemu kakšen radikalen jazz band, ki vsak svoj nastop spremeni v čimbolj tuji svet. Vseeno je bilo mogoče zaslediti nekatere spremembe. Vrstni red je bil spremenjen, kar je vplivalo tudi na dogajanje pod odrom. Kot drugi komad je bil Pot v X [Ali bi radi dober fix ali le pot v x?], ki je bil v Ljutomeru na programu komaj v dodatku. Sledili so: Klinik [Sumljiva noč je v zraku], Napoj [Delajmo se, kot da noben nič ne ve], Rave [Vse je na dosegu roke, a nobeden ne govori] in spet izjemno izvedena balada Neznano [Ne rabim obljub, samo iskren obraz]. Zadnji nastop Siddharte je bil neverjetno sproščen. To se je videlo, predvsem pa slišalo. če si našel pravi prostor v dvorani, kjer so se srečevali zvoki iz vseh nameščenih zvočnikov, potem se je telo večkrat odzvalo z nenadzorovanimi mravljinci. In za to pravzaprav gre. Za mravljince. Vse ostalo je odveč.

Potiho se je pričakovala neka točka presenečenja: da bo recimo ob njihovi priredbi Od višine se zvrti na oder stopil tudi stari prekmurski maček, ki je Siddharti dal dovoljenje za izvajanje tega komada. Ampak ni ga bilo. Najverjetneje je imel sam nekje koncert ali pa vadi za svoj tradicionalni nastop v Ljubljani. Kar se tiče splošne organizacije, je bilo isto kot v Ljutomeru, znotraj dvorane ni bilo točilnega pulta in ni se smelo kaditi.

Piše se, da je turneja Petrolea – gledano seveda finančno – popoln polom. Domnevno so se nakopičili že takšni stroški, da so bili odpovedani kar trije predvideni koncerti. Lepo, da je bil koncert v Murski Soboti kljub malo prodanim kartam izpeljan. če bi se organizacija odločila drugače, bi ga lahko tudi odpovedala. No, če ne drugega, je postalo jasno, da se vedno najde nekdo, ki je pripravljen za rock koncert brez odvečnih komentarjev odšteti 4000 SIT. In ker je nekaj takih tudi v Prekmurju, ne bi bilo slabo, če bi se živi nastopi uveljavljenih in manj uveljavljenih glasbenih skupin dogajali tudi izven poletnega termina Soboških dnevov. Vendar je to že začetek druge zgodbe, ki nima veliko s Siddharto. Najprej bi bilo potrebno zgraditi večnamensko dvorano, v katero lahko pride več kot dvesto ljudi.

Zdaj ko Siddharta počasi zapira usta, se sprošča prostor za druge; tudi tiste, ki so do zdaj godrnjali o tem, da je Siddharta samo komercialni šund. čakam(o)!

FOTOGRAFIJE: Tanja Zrinski