Branko Djuri? - ?uro
V uvodnem delu filmskega večera so prikazali nekaj odlomkov iz njegovih filmov, tudi iz novega, ki ga trenutno snemajo v Rakičanu. Zatem sta z Milivojem Mikijem Rošem spregovorila o ?urovem življenju, delu ter o novem filmu.
Branko Djuri?, ki se odlikuje kot igralec, režiser, scenarist, pevec, kitarist, pesnik itd., se je že večkrat s svojimi scenariji tudi že potegoval za pridobitev sredstev Slovenskega filmskega sklada, bil je nominiran za najboljšega glavnega igralca na filmskih festivalih v Cannesu in v Berlinu ter igral v filmu Nikogaršnja zemlja, ki je leta 2002 dobil oskarja za najboljši tuji film.
Nanizanka Top lista nadrealista je bila odskočna deska v uspeh, ki mu kar ni videti konca. Kasneje je tudi zaigral v nekaj filmih, nakar ga je igranje pričelo dolgočasiti in preizkusil se je kot režiser. Leta 2003 je režiral svoj prvi film Kajmak in marmelada, kjer si je tudi zaupal glavno vlogo. Film je postal največji domači hit v zadnjih petnajstih letih, saj si ga je ogledalo kar 150.000 gledalcev. Trenutno lahko na televizijskih zaslonih spremljamo ?urovo humoristično serijo Naša mala klinika. Njegova novejša filma sta tudi Bal-Can-Can in Amatemi, ne smemo pa pozabiti filma z naslovom Traktor, ljubezen in rokenrol, ki nastaja prav tu pri nas v Pomurju.
?uro je za naš spletni portal odgovoril na nekaj vprašanj.
Katerega leta ste prišli v Slovenijo in zakaj ste se odločili tukaj ostati?
Prišel sem leta 1993, prišel sem, da bi posnel film. Imel sem možnost, ko sem že zbežal iz vojne, da izbiram med Beogradom ali Zagrebom, vendar sem se odločil za Ljubljano. Takrat se mi je zdelo, da je to najbolj nevtralna odločitev. Druga zadeva pa je, da bi moral snemati film v Sloveniji.
Najprej ste bili igralec, potem pa ste se odločili tudi za režisersko kariero. Kaj vas je navdihnilo za to?
Ravno navdihnilo me ravni ni, sam sebi sem kot igralec postal dolgčasen, moral sem moral nekaj delati, da bi preživel. In najbližje igri je bila režija. Z igro se nisem želel ukvarjati še posebej, ko se je vojna začela. Ni mi bilo do igre.
Je lažje igrati ali režirati?
Meni konkretno je lažje igrati – še posebej, če delam z dobrim režiserjem.
Vaši filmi so dobro sprejeti. Vam to daje navdih za nadaljnjo kariero?
Mirno spim, ko pomislim, da sem posnel prvi slovenski film, ki je zaslužil. Nihče ni imel zgube, vsi so še zaslužili. Ponavadi se tukaj delajo filmi, da se denar zapravi, jaz pa sem naredil prvi film, ki je denar zaslužil. Vesel sem, da nisem zapravil denarja davkoplačevalcev. Težko bi prenesel, če bi zapravil par milijonov evrov kot nekateri, potem pa si film ogleda 2000 ljudi. Naredil sem film za 600.000 mark, zaslužil pa je par milijonov evrov.
Kaj mislite o stereotipnih balkanskih filmih?
Film je vedno zanimiv, ko gre za ekstreme. Film mora obravnavati ekstreme. Razlika je le, na kakšen način so prikazani. če je tu pretiravanje ...
Kako ste se počutili, ko ste zvedeli, da je film Nikogaršnja zemlja nominiran za oskarja?
Bil sem presenečen in navdušen.
In občutek ob prejetju nagrade?
V redu.
Trenutno snemate film v Prekmurju. Zakaj ste se odločili ravno za našo pokrajino?
Ker so mi zelo všeč Prekmurje, Prekmurci in Prekmurke v tej prekrasni deželi.
Kaj svetujete bodočim režiserjem in igralcem?
Da sledijo svojim instinktom, da delajo, kar jim je blizu, in da se ne zgledujejo po zahodu. Naj delajo, kar jim je domače.
Kako je igrati skupaj z ženo in kdo nosi hlače?
Kot vidite, jaz nosim hlače. Z ženo je krasno igrati. Odlično je, da se imaš doma rad, potem sva pa še v službi skupaj. Ni boljšega.
