Mlada pomurska umetnica z uporabo digitalne tehnike prikazuje lepote narave in cikličnost živega sveta

V razstavišču Kulturnega inkubatorja je v torek potekala otvoritev razstave VRTinec umetnice Maje Pučko. Besedna igra v naslovu prikazuje globlje dojemanje cikličnosti živega sveta, ki nas obdaja.

V svojem ustvarjanju se avtorica poslužuje digitalnih tehnik z uporabo akvarelnih tekstur, saj na ta način delo pridobi lahkotni vodeni izgled, kar simbolizira fluidnost čustev. 

Z Majo smo se pogovarjali o digitalni umetnosti, ustvarjalnem procesu, o pomenu narave za njeno umetnost in najnovejši razstavi. 

Maja, ki prihaja iz Stročje vasi, je svoj risarski talent začela razvijati že v času zgodnjega otroštva. Vrtinec je njena tretja samostojna razstava.

Svoj risarski talent si začela odkrivati že v času otroštva? So te domači podpirali pri tvojem eksperimentiranju in iskanju načinov umetniškega izražanja? 

»Kot otrok sem imela bujno domišljijo, zelo veliko je bilo sanjarjenja. Lahko bi rekla, da sem bila vedno v svojem svetu in čutila sem potrebo, da to tudi izrazim v zunanji svet, da tega ne držim v sebi. Čeprav sem potrebovala res dolgo časa, da sem premagala svojo sramežljivost. 

Odraščala sem pod vplivom svoje babice, ki se je sama naučila slikati z olji in akrili. Skoraj vsi naši sorodniki imajo vsaj eno njeno sliko nekje obešeno, običajno so to rože v vazah, konji, narava ob slapu ali reki in podobno. Pogosto se spomnim, da je babica hodila v naš vrtec in tam risala otrokom kot neke vrste delavnica, na kar sem seveda bila zelo ponosna. 

Potem pa sem še imela čez celotno osnovno šolo najboljšo prijateljico Marino, ki je še sedaj ena izmed mojih najožjih prijateljic. Karkoli sva počeli, sva bili skupaj. Imeli sva ogromno skupnih interesov, hobijev, soočali sva se z podobnimi težavami in nekako sva bili osebnostno zelo usklajeni. Ona je res ogromno risala in skicirala tako, da sem bila fascinirana nad njenimi risbami. No, in vse to me je seveda gnalo, da sem tudi jaz bolj ko ne nonstop risala in ustvarjala na različne načine.«

Zaenkrat si se »ustalila« pri digitalni umetnosti. Zakaj je prav digitalna tehnika tista, ki te je prepričala v primerjavi s tradicionalnimi? 

»Gre predvsem za to, da imam bolj kot ne neomejeno število orodij pri digitalnem mediju, kar pomeni, da lahko eksperimentiram do nedogleda. Všeč mi je tudi, da je to dokaj nova veja umetniškega ustvarjanja in se še da veliko raziskati.«

Se spomniš trenutka, ko si prvič poskušala digitalno risati? Si se takoj navdušila ali se je ta ljubezen rodila postopoma? 

»Čisto prvo grafično tablico mi je kupil oče pri desetih letih. Vedno je bil navdušen nad računalniki in novimi tehnologijami in takrat mu je bila grafična tablica zanimiva. Na splošno me je vedno spodbujal v tej smeri. Se pa takrat še ni obdržala, še vedno sem prisegala na flomastre in barvice. 

Čisto sama sem si kupila grafično tablico proti koncu zadnjega letnika srednje šole. Takrat sem končala srednjo računalniško šolo in vsa ta leta šolanja mi je res konkretno manjkalo kreativnosti. Lahko bi rekla, da sem bila na začetku rahlo obsedena. Photoshop sem dobro poznala že od prej, v bistvu je moj fokus že od vsega začetka na individualnem izražanju.«

Kako poteka proces nastajanja dela, pot od prve ideje do končnega rezultata? Se dela lotiš po globljem premisleku in natančno izdelani zasnovi ali si izdelaš le začetno izhodišče, nato pa se prepustiš neki sprotnosti? 

»Absolutno ni nobenega načrtovanja. Ponavadi dobim neko spontano idejo, ni pa nujno. Najpomembnejši del mojega ustvarjanja je to, da vstopim v ta »flow state«, kjer imam občutek, da sem v svojem majhnem mehurčku, kjer lahko izklopim misli in dražljaje svojega vsakdana in enostavno »sedim« v svoji energiji. Zame je ta proces zelo terapevtski in je pomemben del tega, da ostanem v stiku s seboj, svojim jazom in vrednotami. 

Ponavadi začnem z iskanjem referenc neke ženske figure, ki me s svojim izrazom na obrazu ali pozicijo telesa čustveno pritegne. Vse ostalo pride sproti. V bistvu gre za kar dolgotrajen proces, da so vsi elementi usklajeni točno tako, da so v harmoniji, ki jo želim doseči.« 

V razstavišču Kulturnega inkubatorja je na ogled tvoja razstava VRTinec. Poudarjena je beseda VRT. Kaj simbolizira izbran naslov razstave? 

»VRT zame predstavlja nek kotiček v naravi, kjer se lahko sprostimo in enostavno absorbiramo lepoto narave po tem, ko smo se skobacali iz kaotičnega vrtinca. S svojo umetnostjo zagotovo želim nuditi ljudem kotiček, kjer se počutijo varno, sprejeto in polno življenja, ne glede na vrtince, ki nam hodijo naproti. So pa zagotovo tudi najbolj kaotična poglavja naših življenj izjemnega pomena za osebnostno rast. Obe besedi prav tako predstavljata neka podzavestna simbola, ki sta v mojih delih že od vsega začetka prisotna.«

Kako pomemben vir navdiha zate predstavlja narava? Od kod poleg narave še črpaš navdih?

»Primarno naravo dojemam na zelo hedonističen način z vsemi štirimi čuti. Dojemam jo kot vir lepote in neokrnjenega življenja. Sicer zelo cenim lepo urejene vrtove, ampak najraje vidim zelen kaos, kjer ni človekovega posega in enostavno vse raste tako, kot si želi. 

Že od zmeraj sem fascinirana nad neskončnostjo in temo vesolja, čedalje bolj pa tudi nad velikimi naravnimi telesi kot so oceani, puščave, vulkani in naravnimi katastrofami, kot so potresi, cunamiji in tornadi. Gre za situacije, ko se človek počuti majhno, nemočno in nepomembno v rokah usode. To so tudi grozne situacije, ki pretrgajo cikel monotonosti, kapitalizma in iluzije kontrole, in se dejansko začnemo spraševati o svoji minljivosti in o tem, kaj je dejansko pomembno v življenju. 

Svoj navdih tudi zaradi svoje izobrazbe vse bolj črpam iz vseprisotnosti tehnologije, kako močno je vpeta v naša življenja, in da na neki način deluje kot podaljšek našega telesa. Tehnologija nam omogoča, da svet dojemamo na intenzivnejši način, premikamo meje mogočega in hkrati nam omogoča, da raziskujemo sebe na načine, ki prej niso bili mogoči.«

V tvojih delih se velikokrat pojavlja ženska figura. Zakaj? Kaj je zgodba teh likov? 

»Ženska se pojavlja zato, ker vse izhaja iz mene in mojega avtentičnega osebnega doživljanja. Tisti, ki mojo umetnost začutijo, vejo, kaj sem želela z njo sporočiti. In seveda so to v večini primerov ženske.«

To je že tvoja tretja samostojna razstava. Če se ozreš nazaj in jih primerjaš, kako se je v tem času razvijal tvoj stil? 

»V bistvu bi lahko rekli, da rdeča nit že od vsega začetka ostaja enaka, sem pa zagotovo postala bolj suverena v svojem pristopu in izvedbi idej. Vesela sem, da sem že od vsega začetka zvesta sebi in svojemu slogu, čeprav imam vsakih nekaj mesecev intenzivna obdobja, ko dvomim o sebi in analiziram čisto vsako najmanjšo napako. Je pa to tudi eden izmed razlogov, zakaj čim manj opazujem svoja pretekla dela in raje ustvarjam nova.«

Kakšni so tvoji načrti za naprej? Bi želela kdaj ustvarjati še v kateri drugi tehniki? 

»Čedalje bolj grem v smeri 2D animacije. Statičnost in pasivnost slike me je začela malo motiti, je pa z animacijo res veliko več dela.«