Pogovor z Alenko Brulc - šiplič
Zbor se je v vseh teh letih izpopolnil, izoblikoval, marsikaj se je spremenilo, ampak še vedno so člani zbora trdno povezani in delujejo po principu vsi za enega, eden za vse. Letošnje leto je za zbor še posebej posebno, saj bodo na slovenski kulturni praznik prejeli posebno priznanje Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo in posebne dosežke. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Alenko Brulc - šiplič, ki zbor vodi že od leta 1992.
Sezono 2006/2007 ste namenili praznovanju že 40. letnice MPZ štefana Kovača in – kar je najpomembneje – neprekinjenega delovanja. Kaj je glavno gonilo oz. motivacija, ki vas po tolikih letih še vedno združuje?
To sta najbrž dve stvari, prva stvar je vsekakor veselje do petja, druga so pa druženje, prijateljske vezi, ki se vzpostavljajo v času, ki ga preživimo skupaj. Seveda pa nam nenazadnje tudi uspehi, ki jih dosegamo, dajo še večjo spodbudo in voljo do dela.
Do sedaj ste posneli dve kaseti in zgoščenki, zadnjo z naslovom »Od nas za vas« ste izdali leta 2005. Ali mogoče v bližnji prihodnosti načrtujete še kakšno?
Vsekakor bo v prihodnjih letih spet potrebno posneti kaj novega. Idealno bi bilo, da bi vsaj nekaj lahko posneli vsako leto, kar pa je povezano oz. omejeno s financami. Snemanja niso poceni, so tudi dolgotrajna, zato si v današnjem času ne moremo privoščiti, da bi to počeli vsako leto. V prihodnosti bo pa to vsekakor potrebno.
Vsako pomlad se veliko gledalcev odloči za ogled vašega tradicionalnega pomladnega koncerta in prav tako se bo zgodilo tudi letos. Letošnji pomladni koncert bo že 40. po vrsti. Boste koncertnemu programu ob tej jubilejni številki dodali še kaj posebnega?
Trudimo se, da vsako leto pripravimo nekaj posebnega, za letos pa upamo, da bomo še kaj dodali in dopolnili. Kot zbor bomo seveda nastopali samo mi, vendar z različnimi spremljavami, tako da, upam, bo koncert zanimiv za vse poslušalce. Obenem bi si želeli, da bi na koncerte prihajali tudi mlajši poslušalci, ker ugotavljamo, da mlajši nimajo volje oz. želje priti na koncert, a bi mogoče bilo včasih to zelo dobro.
Za vas je bilo verjetno prelomno leto 1992, ko ste prevzeli vlogo zborovodje. Pred vami sta zbor vodila dva moška predstavnika. Se še spomnite, kako so takrat člani zbora sprejeli nov ženski lik zborovodje?
Za zbor nisem bila čisto nova, ker sem v zboru pela že leta pred tem. V zboru sodelujem že od leta 1979, ko sem se mu priključila kot gimnazijka in kasneje po študiju sem zopet redno sodelovala. Vsekakor pa drži, da so se člani zbora na začetku morali navaditi na žensko roko, ampak problemov vseeno ni bilo.
Katere bi bile najpomembnejše lastnosti dobrega vokala?
Način petja oz. sploh vokalna tehnika se je v vseh teh letih, odkar vodim zbor, zelo spremenila. Včasih smo težili k nekemu naravnemu zvoku zbora, torej ne preveč solopevskega zvoka, v zadnjem času je pa prav to pogoj, da je zbor dober. Zbor mora imeti dobro vokalno tehniko, torej izoblikovane vokale, glasove, prehode v registrih. Ni več dovolj samo naravni talent, ampak je potrebno pevski glas izbrusiti in dodelati.
Nekateri glasbeniki zatrjujejo, da za bolj čist glas pomaga, če pred nastopom popijejo surovo jajce. Ali to res drži?
Ne vem, mislim, da to ne velja. Obstajajo nekatere stvari, ki bi naj pomagale izčistiti glas. Obstajajo posebni bonboni, tudi suhe slive naredijo glas bolj čist, nekaterim pa pomaga kozarček čistega vina.
Ker zelo veliko nastopate, verjetno morate kar nekaj časa posvetiti vajam. Kako pogosto se srečujete?
Naše vaje potekajo od prvega torka v mesecu septembru do konca junija, lahko rečemo polnih deset mesecev. Vaje potekajo redno dvakrat tedensko, in sicer v četrtek ter torek vedno po tri šolske ure. To je tedensko šest šolskih ur in seveda imamo še dodatne vaje. V mesecu novembru imamo tridnevne intenzivne vaje, ko gremo v neko novo okolje in tam se lahko posvetimo samo petju. Pretežno delamo ločeno po glasovih. V januarju, februarju in marcu imamo še kakšno sobotno vajo. Skratka lahko rečem, da kar veliko vadimo.
Denimo, da se pripravljate na pomemben nastop. Kdo pred nastopom občuti večjo tremo in napetost – vi ali pevci?
Do neke mere je trema priporočljiva, ker če treme ni, pomeni, da nimamo odgovornosti do samega nastopa oz. do poslušalcev, žirije, pred katerimi nastopamo. Zborovodje ne smemo pokazati treme, kajti naša naloga je, da pevce spodbujamo. Jaz mislim, da pevci neke pretirane treme nimajo, seveda pa vsi občutimo majhno napetost in žgečkanje v želodcu, ki pa mineta, takoj ko se pojavimo na odru.
Se mogoče spomnite kakšnega spodrsljaja na nastopu, ki vas je pozneje do solz nasmejal?
Na samem nastopu tega ni bilo veliko, bolj je bilo popestreno dogajanje za odrom. Spomnim se pripetljaja, mislim, da se je to zgodilo tisto prvo leto, ko sem zbor prevzela. Imeli smo koncert v Lendavi in smo peli prekmursko ljudsko pesem, kjer imamo v začetku tenorski solo in takrat je naš tenorist čisto spremenil besedilo. Takrat so se pevci začeli smejati, jaz sem pa samo želela, da odpojemo do konca, da se bomo potem smejali. Iz tega dogodka smo se smejali še nekaj časa.
Glasba za nekatere pomeni sprostitev po napornem delavniku. Ali tudi vi glasbo dojemate na takšen način?
Glasba bi predvsem naj bila sprostitev, ampak delo v zboru, ki ima določene cilje, vedno ni sprostitev, če želimo rasti in nekaj doseči. Za sebe lahko rečem, da je moje življenje glasba. Obenem mi glasba predstavlja poklic in pa sprostitev.
Na letošnji slovenski kulturni praznik boste prejeli posebno priznanje MOMS za življenjsko delo in dosežke. Koliko in kaj vam pomeni to priznanje?
Vsem nam seveda to priznanje pomeni zelo veliko, je potrditev, da smo vseeno opaženi in da so naši dosežki cenjeni. Po drugi strani pa je spodbuda za nadaljnje delo. Upamo, da se naše življenjsko delo s 40-letnico ne bo končalo, ampak se bo nadaljevalo tudi v prihodnje.
Kako bi z nekaj besedami opisali zbor, ki ga vodite?
Zelo raznolika skupina ljudi, tako po starosti, izobrazbi in nenazadnje po kraju bivanja, ki pa se na vajah da uglasiti v enotno skupino in takrat vsi dihajo kot en sam pevec.
Se tudi v prihodnosti še vidite kot zborovodja?
Najbrž ja, čeprav je moj staž že kar dolg. Imam še voljo do dela, tako da bom v tej vlogi ostala še nekaj časa.
Kako ocenjujete splošni utrip kulture v MOMS. Kaj bi vi spremenili?
Predvsem bi se potrudila, da bi kulturne skupine spodbujala pri delu, da bi jim omogočila prostorske pogoje. Poskusila bi seveda najti denar in ovrednotiti delo posamezne kulturne skupine, da bi tako lahko svoje sposobnosti pokazali tudi izven MOMS ali pa izven Pomurja.
