Da so še neuveljavljene skupine med sabo tekmovale, je mogoče govoriti le pogojno. Pri preteklih natečajih Malega velikega MIKK-ovega odra je dejansko šlo za iskanje zmagovalca dogodka. Vedno je obstajala tudi skrita žirija, ki je podeljevala točke in na koncu vseh nastopov razglasila glasbeno skupino z največ kreativnega potenciala. Nagrada je bilo snemanje demo posnetkov, ki lahko skupini služijo kot referenca za kasnejše delovanje. Toda tokrat so dogajanje usmerjala drugačna pravila. Vsi, ki so zbrali dovolj poguma in se prijavili na razpis (in seveda bili izbrani s strani organizatorjev), so na nek način postali zmagovalci natečaja. Prav tako so oziroma bodo vsi nastopajoči prejeli posnetek svojega nastopa v živo. V upanju, da jim bo v veliko pomoč pri tem, kako ovrednotiti in popraviti samega sebe.
Ker je Mali veliki MIKK-ov oder edini vsakoletni tovrstni natečaj, predstavlja nepogrešljiv element pomurske glasbene scene, saj omogoča vsem mladim, ki želijo svojo avtorsko glasbo predstaviti tudi komu drugemu razen svojim prijateljem in staršem, da to tudi naredijo. Ponavadi te nastope spremljajo tudi različni tabori, ki navijajo za svojega favorita, kar je najverjetneje botrovalo tudi temu, da so bili prostori KRIK-a presenetljivo polni. če ni bilo žirije, ki bi ocenjevala kakovost nastopov, se niti ne spodobi, da bi te ocene bile izrečene v tem prispevku. Kot že rečeno, bilo je zelo očitno, da ta večer prevladuje olimpijsko geslo Važno je sodelovati, ne pa zmagati. Svoje razumevanje glasbe so predstavile naslednje neuveljavljene skupine: kot prvi Ptomaine Delivery, drugi je bil trio Kekec, sledili so bend z imenom Zašenki in končali tisti, ki niso bili nikjer omenjeni. Gre za skupino Gastrostoma. Edina pripomba bi bila ta, da je večer bil preveč razvlečen. Nastopi so se odvijali od desete zvečer do pol dveh ponoči. Tudi zato, ker je zamenjava skupin na odru potekala razmeroma počasi. In dogajalo se je, da je bil nastop nekaterih krajši od priprav na sam nastop. Zaradi te razvlečenosti se je pozornost poslušalcev počasi preusmerjala drugam. Nekateri s(m)o se zaklepetali in pozabili na koncert, drugi so se zgnetli pred vhodom. No, neizpodbitno dejstvo ostaja, da Mali veliki MIKK-ov oder ostaja ključni dogodek, kjer lahko mladi avtorji zamenjajo svojo dnevno sobo z odrom v klubu. Za marsikoga je to že zmaga. In ker večina nacionalnih natečajev propada, ali pa so zelo ozko žanrsko usmerjeni, ne bi bilo napačno v prihodnje razmišljati tudi o razširitvi natečaja na nacionalni ali vsaj regionalni nivo.
Ker je ta natečaj že tradicija, ne obstaja nobena bojazen, da bi kar tako izginil. Kakovost skupin, ki se prijavljajo na natečaj iz leta v leto, niha. Včasih gre za izredno sveže pristope, drugič za preveč očitne zdrse. Z nihanjem kakovosti ni načeloma nič narobe. Za marsikoga ta natečaj predstavlja edina vrata v svet živih glasbenih nastopov in vseh pripadajočih trenutkov: nervozno čakanje v zaodrju na svoj prvi javni nastop, iskanje pravega zvoka pred začetkom, posebna perspektiva na publiko z odra in podobno. In prav to je smisel takšnih natečajev. Vseeno vedno obstaja neka želja po novi mladi glasbeni skupini, ki bi že s svojo pojavnostjo namigovala na potencial, ki ga nosi v sebi. Leto 2006 je bil precejšen odklon v kakovosti izvedb in zdi se, da je tudi ta »mali« oder bil še vedno »prevelik« za marsikaterega nastopajočega. Na žalost – nekateri bi pa pripomnili tudi »na srečo« – je za presežen avtorski nastop potrebno veliko več kot samo kitarski multiefekt in nov paket strun.
FOTOGRAFIJE: Tanja Zrinski
