Miti in resnice o (de)privilegiranih manjšinah
Zanimivo je, da prav ta tretja manjšina v zadnjem letu polni strani različnih časopisov in minute televizijskih dnevnikov. če temu botrujejo incidenti na osnovni šoli v Bršljinu ali kaj drugega, na tem mestu ne mislim odgovarjati, čeprav je vprašanje vredno razmisleka.
Prek nekaj meseci je bila tudi ta manjšina na sporedu v parlamentu. Razpravljalo se je o njeni avtohtonosti, na podlagi katere bi ji bile priznane manjšinske pravice. Pri tej razpravi je potrebno izreči dve poglavitni kritiki. Prva leti na predlagatelja Zakona o Romih, ki kaže na očitno nepoznavanje zgodovinskih virov, ki omenjajo Rome na ozemlju današnje Republike Slovenije že v 14. stoletju (kot navaja Pavla štrukelj v svoji publikaciji Tisočletne podobe nemirnih nomadov). Druga kritika pa se nanaša na vse, ki so zakonskemu predlogu sicer glasno nasprotovali, sklicujoč se na svojo strpnost, v bistvu pa so si s tem zgolj pridobivali politične točke za naslednje volitve. Sama menim, da je avtohtonost zgolj varovalni koncept. če manjšina ni avtohtona, ji potem ni potrebno priznati manjšinskih pravic in potemtakem sploh ni več manjšina?
Večina tistih, ki so sodelovali v tej "debati" v parlamentu, v kako romsko naselje sploh ni stopila, da bi si od bliže ogledala tisto, kar je pojmovano kot 'romska problematika'. Zato se zanašajo na zgodbe lokalnih poznavalcev, ki živijo z Romi v isti skupnosti (čeprav so Romi od te skupnosti ponavadi ločeni). Zanimivo je, da ti lokalni poznavalci poznajo Rome bolj na podlagi lastnih stereotipov kot pa na podlagi dejanskega poznavanja. To ugotavlja tudi socialna antropologinja Alenka Janko Speizer, ki je svoje delo opravljala v največjem romskem naselju v Sloveniji – Pušči. V svojem delu Vedel sem, da sem Cigan – rodil sem se kot Rom opisuje značilne stereotipe, ki jih Prekmurci imajo o Romih. Med te stereotipe spada predpostavka, da imajo Romi poseben vonj kože, tudi ko so čisti. S tem stereotipom bi lahko razložili neuspeli poskus (o katerem je poročal Radio študent), da romske fante, ki so bili popolnoma enako oblečeni kot njihovi neromski vrstniki, niso pustili na javno kopališče. Alenka Janko Speizer je bila ob ugotovitvi domačinov, da imajo Romi drugačen vonj kože, zmedena, saj sama ni zaznala drugačnega vonja. Prekmurci pa so jo odpravili z 'argumentom', da le-tega ne more zaznati, saj ni domačinka in nima razvitih teh vohalnih sposobnosti.
Alenki Janko Speizer so domačini postregli še s podobnimi miti, ki jih imajo Neromi o Romih, ko pa jih je vprašala, koliko jih je dejansko bilo v romskem naselju, da bi lahko potrdili resničnost svojih navedb, so jih postregli še z dodatnimi vražami o romskih pijačah in jedeh, zaradi katerih bi Neromi, če bi jih jedli ali pili, hudo zboleli.
Tukaj se razblini mit o strpnem Prekmurju, ki je stičišče različnih narodov. Kadar so na tapeti Romi, se ne ukvarja z Romi kot takimi, temveč z romsko problematiko, ki pa je seveda stigma. V različnih medijih sem v zadnjih mesecih lahko zasledila, da obstajajo velike razlike med prekmurskimi ter dolenjskimi Romi. Kadar se taka izjava pojavi v medijih, je zelo zanimivo, da ta različnost nikoli ni natanko razložena. S temi mislim, da kadar se nekdo sklicuje na različnost, nikoli ne navede kakega ustreznega primera zanjo. Po čem torej sklepajo o teh gromozanskih razlikah?
Te razlike so po vsej verjetnosti izpostavljene zaradi dogodka, ki se je zgodil na dolenjski osnovni šoli v Bršljinu. Pravzaprav se pri primeru iz Bršljina kaže zgolj, kako lahko statistika, ki je pojmovana kot eksaktna znanost, zmanipulira podatke v prid določene ideologije. številke so namreč kazale naslednje: 400 podpisov "zaskrbljenih" staršev (ki jih nihče ni videl) naj bi dokazovalo, da je učni proces moten zaradi obnašanja romskih otrok, ki imajo nižji učni uspeh, kar naj bi posledično vplivalo na uspeh neromskih otrok.
Z drugimi besedami, probleme je lažje odkriti pri drugem, kot da bi jih iskali pri sebi. Učni uspeh neromskih otrok je po tej interpretaciji odvisen od romskih otrok. Ti imajo sicer res nižji učni uspeh, vendar temu ne botruje njihov nižji inteligenčni kvocient (saj nimajo nižjega inteligenčnega kvocienta), temveč šolski sistem, ki ni organiziran njihovim potrebam primerno. Res je, da so uvedli romske pomočnike, ki pomagajo osnovnošolskim otrokom pri učenju, kar smatramo za veliko pridobitev za Rome. Toda če primerjamo pravice in ugodnosti, ki jih imata drugi dve priznani manjšini v Sloveniji, je to zgolj kapljica v morje. Na območju, na katerem živita italijanska in madžarska manjšina, delujejo vse javne ustanove dvojezično. Osnovne šole so dvojezične, kjer se vsi učijo oba jezika in poslušajo razlage v obeh jezikih, kar je seveda prav. Romi so se tukaj znašli v zelo neugodnem položaju. Na narodnostno mešanem območju v Lendavi živijo namreč tudi oni. V šoli cel pouk poslušajo v prvem tujem jeziku (to je slovenščina), hkrati pa se morajo takoj učiti tudi drugega tujega jezika, madžarščine. V osnovni šoli prostora za romščino ni. Tukaj bi lahko nekdo trdil, da to kompenzirajo romski pomočniki. Vendar pri tem ni omenjeno, da so ti pomočniki prisotni samo na obveznem, osnovnošolskem nivoju in še tukaj zgolj za določen čas. V Lendavi deluje tudi dvojezična srednja šola, kjer pouk za vse udeležence poteka tako v slovenskem kot madžarskem jeziku. Prav tako kot v osnovni šoli tudi v srednji ni prostora za romščino, saj je skoraj predvideno, da noben Rom ne bo obiskoval srednje šole. Kje so zdaj te ogromne pravice, ki jih imajo Romi, če jih primerjamo z drugimi manjšinami v Sloveniji?
Nazaj k razlikam med dolenjskimi in prekmurskimi Romi. Do obeh skupin je večinsko prebivalstvo nestrpno, vendar so konflikti na dolenjski strani veliko bolj medijsko propagirani. Tudi v Prekmurju ljudje menijo, da bi bilo potrebno na Puščo vreči bombo ali priklicati nazaj Hitlerja, ki bi rešil 'romsko problematiko' po kratkem postopku.
Na kaj nam kaže tako stanje? Ali je res smiselno govoriti o romski problematiki, če je to v bistvu problematika vseh nas? So res Romi povsem krivi za tako stanje ali pa je treba tudi pogledati, kar se kuha v lastnem loncu? Večinsko prebivalstvo opozarja, da je nevarno iti v romsko naselje, kjer te lahko okradejo, posilijo in celo ubijejo. čeprav sem kot še marsikdo od drugače mislečih preživela celo poletje v enem od tipičnih romskih naselij, se mi nič takega ni zgodilo. Se mi pa je zgodilo nekaj, kar me je prav tako pretreslo. Približala se mi je romska deklica Adrijana, ki se mi je po zelo kratkem pogovoru začela zahvaljevati, da sem tako prijazna do nje. Zakaj ima devetletni otrok tako potrebo, da se zahvaljuje za navaden pogovor z njim? Ali je res problem v tem, da jo ocenjujejo po barvi in namišljenem vonju njene kože? Po drugi strani pa mi prav ta pogovor daje upanje, čeprav bo morda zvenelo romantično in sentimentalno, da bomo se lahko nekoč identificirani z našo lastno himno, katere prvi verz pravi: žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan. Naj žive vsi narodi ne glede na to, kakšen domneven vonj ima njihova koža.
Julija Sardeli?, študentka sociologije kulture
Literatura:
Alenka Janko Speizer, Vedel sem, da sem Cigan – rodil sem se kot Rom
Pavla štrukelj, Tisočletne podobe nemirnih nomadov
Feri Lainšček, Namesto koga roža cveti
