Tik pred filmskim festivalom je bila na nacionalni televiziji organizirana javna razprava o stanju slovenske kinematografije. Sodelovali so vsi ključni akterji; od ministra za kulturo, direktorja filmskega sklada, nekdanjega dekana Akademije za gledališče, radio in televizijo do obubožanih režiserjev. Ta javna razprava je bila izjemno simptomatična. Pokazala je na vse temeljne šibke točke: od različnih diskurzov do različnih interesov. Kdor je uspel razpravo spremljati do konca, je bil priča malemu babilonskemu svetu nekompatibilnih jezikov. Na koncu se je voditeljica in urednica opravičila vsem (nam), ki smo vztrajali do konca, in obljubila, da bo ob naslednji priložnosti skušala bolj odločno posegati v samo debato. Filmsko ozračje je pregreto, o tem ni dvoma.
Najbolj odmevna novica s Festivala slovenskega filma, ki so jo objavili skorajda vsi relevantni spletni in tiskani mediji, je bila odpoved projekcije novega filma režiserja Branka ?uri?a z naslovom Traktor, ljubezen in rock'n'roll. Vzrok za presenetljivo odpoved (ali prestavitev, kot se je kasneje izkazalo) so bila razpotja med producentom Janezom Jauhom in ?uri?em ter neporavnani stroški produkcije. O tem se je že pred odpovedjo govorilo tudi v Prekmurju, saj naj bi številni lokalni igralci, ki so sodelovali pri snemanju filma, zbirali in zbrali podpise, ki naj bi zavezovali režiserja, da poravna obstoječe avtorske honorarje. Eden znancev, ki mu je bila dodeljena zavidljivo pomembna vloga v filmu, mi je na dan premiere filma v portoroškem Avditoriju napisal sporočilo: »Naj mi že inouk pejneze dajo!« Ker je torej pričujoča filmska projekcija vzbudila takšno nacionalno medijsko zanimanje, ker je snemanje potekalo večinoma v Prekmurju, ker je film bil domnevno posnet v prekmurščini in ker Branko ?uri? vedno snema filme z velikimi cilji, sem se odpravil v Portorož na premierno projekcijo filma Traktor, ljubezen in rock'n'roll. Drugi, ne tako postranski vzrok je bilo 26 stopinj v senci in plavanje v morju.
Res je celotni film posnet v prekmurščini, ampak v takšni, kot so jo pač sposobni govoriti izobraženi gledališki igralci. Moment presenečenja so bili podnapisi v angleščini, tako da tisto uro in pol ni bilo ne zvoka ne zapisa na platnu v slovnični slovenščini. Glede na odziv eminentnih povabljenih gostov slovenske kulturne srenje je film izpadel smešno, celo preveč smešno, saj gre v osnovi za tragikomični film. Na trenutke se je zdelo, kot da bi gledalcem v dvorani bila smešna že sama prekmurščina kot jezik, ne glede na to, o čem je v filmu šlo. V filmu je bil recimo prizor, v katerem ?uro svoji izbranki zastavi vprašanje: »A ti to resno?« in ona mu odgovori: »Resno kak satan!« Ob tem dialogu se je vsa dvorana tresla od smeha. Nekje za tem pa se pojavi prizor s kovačem, ki mu ?uro spet pojasnjuje: »Rad bi jo impresijonejro (slov. impresioniral)!« in kovač mu nekoliko kasneje odgovori: »Tukaj imaš, da boš jo lahko impresejro (slov. impresiral).« In edina dva, ki sva se na glas smejala tej sceni, sem bil sam in prekmurka desno od mene. Ti jezikovni odtenki so se izgubili (v angleškem prevodu). Ostali so neizraženi in bodo pravi učinek dosegli le pri gledalcih na severovzhodu države, glede na odzive v Portorožu pa bo pri ostalih požel smeh in aplavz. Ne bi bilo neumno razmišljati tudi tako: gledalcem, ki ne razumejo prekmurščine, bi bila smešna tudi povsem resna drama ali celo grozljivka. Glede »škandala« s prestavljanjem prve projekcije in sodne prepovedi predvidene projekcije 9. oktobra je mogoče razmišljati tudi nekoliko bolj zlobno. Režiser Branko ?uri? si je lahko vse skupaj zamislil kot inovativno promocijsko potezo, kar bo kasneje obrodilo določene sadove. Po njegovem uspehu s Kajmakom in marmelado si bo večina njegovih pristašev (in kritikov) ta film v prihodnjih dneh najverjetneje ogledalo, ne glede na njegov odnos do avtorskih honorarjev igralcev. Sam sem se že ulovil v tako zastavljeno promocijsko strategijo.
Prvi film, ki je v filmskem jeziku predstavil Prekmurje ostali Sloveniji, je bil Halgato. Baje še ni popolnoma pozabljen, saj naj bi pred slabim letom v tujini dobil neko filmsko nagrado. Pri njem je mogoče izpostaviti glorifikacijo divjega in svobodnega ciganskega življenja in ruralno, nekoliko nazadnjaško in skoraj rousseaujevsko držo malega človeka. ?urov Traktor, ljubezen in rock'n'roll se v tem pogledu ne oddaljuje od tega; slovenski severovzhod je v filmu še vedno (le) skupek kmečkih stereotipov. Tega tudi sam Branko ?uri? ni skrival. V nekem intervjuju je na vprašanje novinarke, zakaj prav Prekmurje za lokacijo snemanja, odgovoril naslednje: »Ker je potrebno zelo malo sprememb. Tam ljudje še danes živijo tako, kot da bi bili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.«
čakamo torej nekoga, ki bo želel s kamero zabeležiti tiste osamljene elemente Prekmurja, ki se utrjeni klasični predstavi na vso moč zoperstavljajo. Mogoče bo prvi korak k temu pridal Jože Baša s filmom Voda v očeh, ki bo prvič projiciran v soboto v ljubljanskem Kinodvoru. Kdove.
