Iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota: Štefan Galič, Zapis X

Štefan Galič, Zapis X, 1984
barvni lesorez, papir
94 x 65 cm
inv. št.: 345/G

Štefan Galič (1944─1997) je bil eden izmed redkih v Pomurju živečih in delujočih umetnikov, ki si je za svoj glavni umetniški izraz izbral barvni lesorez. V tem mediju je do potankosti razvil svoj osebni in izvirni likovni jezik, s katerim je zaslovel ter za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. 

O Galiču kot o mojstru grafike zelo zgovorno priča dejstvo, da je umetnik v letih 1986 in 1987 za svoje barvne lesoreze prejel pomembne nagrade tudi na Japonskem: v Tokiu, Wakayami in Kanagawi.

Galičev grafični opus ni obsežen, saj je umetnik posamezne odtise tiskal v izjemno majhnem številu izvodov ─ največ do deset odtisov. Glede na njegov zahteven in dolgotrajen postopek odtiskovanja, pri katerem je z eno matrico odtiskoval tudi dvanajst, včasih tudi petnajst barv, nas majhna obsežnost njegovega grafičnega opusa ne preseneča. 

Ob tem je zaradi svoje fascinacije nad strukturami lesa namerno ohranjal večino lesenih matric kot samostojne objekte, ki bi jih lahko razstavljal tudi povsem neodvisno od grafičnih listov. 

Vsak njegov grafični odtis je zahteval izjemno potrpežljivost, v kateri ni bilo prostora za rokohitrske rešitve, ki bi jih lahko zasledili v takšnih ali drugačnih tehničnih napakah, ki bi v vizualnem smislu uničile celotni grafični list. Takšen umetniški pristop se zelo prepričljivo odraža v dosledni tehnični brezhibnosti vsakega posamičnega odtisa. 

Tudi njegovi cikli niso številni. Pri tem lahko opazimo, da se predvsem njegovi motivi violin in metuljev kronološko izmenjujejo in ponekod tudi medsebojno prepletajo. Umetnik svojih grafičnih listov nikoli ni naslavljal s kompliciranimi, deskriptivnimi in sugestivnimi naslovi, ki bi se referenčno sklicevali na nekaj, kar se nahaja zunaj okvirja slikovnega polja in odtisa. Ker naslovi njegovih del v določenem ciklu ostanejo nespremenjeni, umetnik omogoči njihovo medsebojno razlikovanje tako, da naslovu doda še ustrezno rimsko številko in izbrano črko v verzalki. 

Leta 1984 začne Galič ustvarjati barvne lesoreze lebdečih abstraktnih oblik. Ta cikel umetnik poimenuje 'Zapisi'. Razmerje med detajlom in celoto, ki se pri Galiču vseskozi razkriva kot razmerje med odtisom in belino ali črnino papirja kot osnovnega slikovnega polja, zahteva nujnost gledanja obojega hkrati. Odtis dobi svoje pravo življenje šele takrat, ko ni izrezan in postavljen sam zase, ampak je vključen v natanko določeno prostornino belega ali črnega papirja, ki tako ni zgolj nosilec odtisa, temveč njen neločljivi in konstitutivni vizualni del. 

Lahko bi rekli, da gre v Galičevem primeru za nujnost iskanja enega slikovnega polja znotraj drugega. Takšna dvojnost slikovnih polj doseže posebno vizualno dinamiko v ciklih 'Zapisi' in 'Fosili', kjer slikovno polje samega odtisa ni več identično z geometrično obliko kvadrata ali pravokotnika. Sam Galič je pomembnost razmerja med odtisom in praznino lista zelo strnjeno razložil v intervjuju, ki ga je z njim opravil Janez Balažic: »Prazen beli prostor je pri mojih novih grafikah zelo pomemben in ima ogromno vlogo; belina okoli, koliko beline je tu! Komponiram tako, da belina postaja enakovreden sestav cele grafike oz. lista. Razmišljam o proporcih med belino, ki jo prinaša grafična plošča v razmerju do ploskve, na katero odtiskujem«.

Nekateri lesorezi, kot je recimo lesorez 'Zapis X', delujejo kot ostanki starodavnih in sedaj neberljivih zapisov, kot lesena parafraza propadlih kamnitih zakonikov, s katerimi je umetnik diskretno tematiziral prevzetna hrepenenja po večnosti. Ti neberljivi zakoniki so predstavljeni kot hybris, ki je že vnaprej obsojen na propad in od katerega skozi čas ostanejo samo razvaline. Nemara je tudi to razlog, da na nekaterih odtisih lahko razberemo trikotnike in trikotne vseke kot aluzije na staroegipčanske piramide. 

Tudi oblike odtisov nekaterih Galičevih lesorezov ('Zapis-VII-B' iz leta 1986 in 'Zapis X-A iz leta 1987') s svojo konturo delujejo kot narobe obrnjeni in daljni odmev staroegipčanske palete kralja Narmerja (4. stoletje pr. n. št.). Aleksander Bassin meni, da Galičevi 'Zapisi' »ostajajo svojevrstna prispodoba ograjenega »vrta«, kozmosa v malem«. Odtisi Galičevih zapisov niti najmanj ne delujejo krhko in ranljivo, ohranjajo pa tisto ─ za Galiča značilno ─ prosojnost, strukturo in premišljeno barvno skladnjo.

Galičeva tehnična virtuoznost ni prazen estetizem, ki bi bil v svoji hermetični zaprtosti namenjen samemu sebi. Njegova tehnična virtuoznost je vizualni metajezik, s katerim nam umetnik spregovori o kratkotrajnosti in minljivosti, a hkrati tudi o dragocenosti izpolnjenega življenja, ki mu minljivost ne more škodovati. V Galičevih barvnih lesorezih zaznamo minevanje časa, ne moremo pa zaslediti melanholije in duha osamljenosti, kakršna smo lahko zasledili pri njegovih odličnih slikarskih sopotnikih. 

Svet Galičevih lesorezov nam vseskozi priča o navzočnosti časa, ki použiva vse stvari. Pri tem pa ni mogoče zaznati ničesar tragičnega, nesprejemljivega ali motečega. Galič je entropijo kot postopno degeneracijo sistema proti kaosu in neizogibno minevanje vsega, kar obstaja, potrpežljivo opazoval, razumel in sprejemal s stoiško in daljnovzhodno modrostjo.

Razstavo Štefan Galič: Izbor barvnih lesorezov iz stalnih zbirk Galerije – Muzeja Lendava in Galerije Murska Sobota si lahko ogledate v Galeriji Murska Sobota od 16. novembra 2023 do 10. januarja 2024

Štefan Galič (1944─1997)

Akademski slikar in grafik specialist Štefan Galič se je rodil 19. januarja v Lendavi. Leta 1965 je diplomiral na likovnem oddelku Pedagoške akademije v Ljubljani ter leto dni služboval kot likovni pedagog. Leta 1967 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1971 diplomiral. Študij na grafični specialki je nadaljeval pri profesorjih Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Za svoje delo je prejel številne nagrade doma in v tujini. Razstavljal je na mednarodnih grafičnih bienalih in imel čez petdeset samostojnih razstav. Do svoje smrti leta 1997 je kot samostojni umetnik živel in delal v Lendavi.

^{Avtor besedila: Robert Inhof}